Laetril – B17
V 70.-tih letih je Nixonova administracija končala vojno v Vietnamu, napovedala pa je „Vojno proti raku“. V ta namen je vlada namenila pomembna finančna sredstva, za 'vrhovnega poveljnika' pa je bil imenovan Robert Gallo (ta si je kasneje pridobil svetovno slavo kot „soodkritelj“ virusa HIV). Newyorški Memorial Sloan Kettering Cancer Center (MSKCC) je bil v tem obdobju eden izmed glavnih raziskovalnih centrov v boju proti raku. V tem centru so pod vodstvom Dr. Kanematsuja Sugiura raziskovali laetril ali vitamin B-17, ki naj bi pomagal zdraviti raka. Raziskave so bile zelo obetavne.
Toda vodstvo centra je sklenilo, da teh raziskav ne bodo več podpirali, saj laetril ni bil finančno zanimiv, poleg tega ta vitamin v javnosti ni užival ugleda.
Leta 1974 je Ralph Moss, mlad pisec znanstvenih člankov, v tem centru dobil službo v oddelku za stike z javnostjo. Seveda se je v času svojega službovanja seznanil z rezultati raziskav laetrila, ki so mnogo obetali in bili kasneje 'pospravljeni v predal'. Ko je Moss uvidel, da center skuša obetavne rezultate raziskav prikriti, je na zelo odmevni tiskovni konferenci povedal resnico o prikrivanju rezultatov. Še istega dne je ostal brez službe.
Kasneje je o takratnih dogajanjih na MSKCC napisal knjigo in posnel dokumentarec.
Kaj je leatril?
Leatril je patentirano zdravilo, narejeno iz naravne snovi amygdalin, ki se nahaja v peškah in koščicah sadja, kot so to marelice, breskve, jabolka in mandlji. Poznamo ga tudi kot Amigdalina B-17 ali vitamin B-17, čeprav ga z gotovostjo še ne moremo uvrstiti na seznam vitaminov. Amygdalin vsebuje glukozo, benzaldehid in cianid. Slednji naj bi bil ta, ki pobija rakaste celice. Iz tega razloga je ta snov sporna, saj bi bila lahko nevarna za človeka.
Zagovorniki laetrila pravijo, da pri zdravljenju z amigdalinom ne obstaja nevarnost, da bi prišlo do zastrupitve pacienta s cianidom.
Sintetični laetril obstaja že od leta 1924 in takrat so ga razglasili kot zdravilo proti raku.
Glavni zagovornik laetrila je bil zdaj že pokojni Dr. Ernest T. Krebs (zanj sicer pravijo, da v resnici ni nikdar diplomiral s področja medicine). Krebs je patentiral proces za proizvodnjo metabolita iz amygdalina, ki bi bil primeren za klinično uporabo. Ta metabolit je poimenoval „laetril“. Pri svojem raziskovalnem delu je prišel do spoznanja, da ljudstvo Hunza, ki prebiva na severu Indije v pogorju Himalaje, v bistvu ne pozna raka. Razlog za to naj bi bil v tem, da Hunze v svoji prehrani užijejo velike količine prosa in marelic (tudi koščice), tako da zaužijejo stokrat več vitamina B-17 kot poprečen Američan. Vsaka molekula tega vitamina vsebuje en del hidrogen cianida, en del benzaldehida in dva dela glukoze, sama molekula pa je močno povezana. Molekula cianida lahko postane nevarna le v primeru, če cela molekula B-17 razpade. K sreči ljudje nimamo encima, s katerim bi ta molekulo razbil. Po drugi strani pa rakaste celice vsebujejo encim, ki se imenuje beta – glukosidaze in ta molekulo razbije, ko slednja zaide v obolelo celico. Na tak način osvobojeni cianid rakasto celico uniči.
Seveda konvencionalna medicina in farmacevtska industrija teh raziskav ne priznava, kar pa ni nič presenetljivega, saj v ZDA oba skupaj letno zgolj z zdravljenjem raka zaslužita 200 milijard dolarjev!
V šestdesetih letih so Američani, oboleli za rakom, lahko kupovali leatril. Toda nato je v nekem kalifornijskem časopisu bila objavljena novica, da naj bi zaradi zastrupitve s cianidom (leatril) umrl nek zakonski par. Nastal je velik škandal, zato so zdravstvene ustanove prodajo in zdravljenje z laetrilom prepovedale. Šele kasneje je nek raziskovalni novinar skušal ugotoviti, kdo sta bili žrtvi prej opisane zastrupitve z leatrilom. Na koncu je ugotovil, da tisti „zakonski par“ v resnici ni nikdar obstajal ter da je bila celotna zgodba zgolj fikcija. Kakorkoli že danes je leatril v ZDA prepovedan. Kljub temu obstaja neka verodostojna ocena, da je vsaj 70.000 ameriških rakavih bolnikov jemalo laetril, ki so ga nabavili v Mehiki, ali pa so se tam zdravili. Obstaja veliko verodostojnih pričevanj o uspešnosti tega zdravila.
Kot sem že bil zapisal, je laetril v Mehiki dovoljen. *Še več: mehiška vlada je finančno podprla raziskavo o amigdalinu, pod vodstvom dr. Maria Sota De Leona, ki je bil tudi prvi direktor Cydel klinike v Tijuani, klinike kjer so raziskavo tudi opravili. Ugotovitev te raziskave: če pacient prejme zadostno dozo zdravila, so rezultati izjemno dobri.
Podobno raziskavo so v osemdesetih opravili tudi na znameniti kliniki Mayo, vendar so tam bolnikom dajali zgolj 10% doze, ki so jo prejemali v Tijuani. Njihova ugotovitev: amigdalin ne vpliva na potek bolezni, zato so raziskavo hitro prekinili. Kljub temu so se bolniki ob koncu eksperimenta počutili dosti bolje.
*Iz knjige Dr Willner: Deadly Deception (Smrtonosna prevara)
Dr. Sugiura o takratnih dogodkih na MSKCC ni nikdar spregovoril v javnosti. Kljub temu so se rezultati njegovih takratnih raziskav ohranili in ponekod nadaljujejo njegovo delo.
Raziskave o laetrilu in amigdalinu v zadnjem času dajejo spodbudne rezultate in to ne le za zdravljenje raka.
2014 – nemška študija pravi, da amygdalin zmanjša rast in širitev raka na ledvicah
2013 – amygdalin zavira renalno fibrozo pri bolezni ledvic
2013 – kitajska raziskava je pokazala, da v primeru raka na materničnem vratu amigdalin zopet vzpostavi apoptozo (samouničenje okvarjene - rakaste celice)
2006 – tudi v primeru raka na prostati amigdalin povzroči apoptozo
2003 – amigdalin, pridobljen iz koščice breskve, ima podobne učinke kot EGCG v zelenem čaju
Na spletu sem pred časom podnaslovil dokumentarec G.Edwarda Griffina - „Svet brez raka“, ki podrobneje spregovori o laetrilu (https://www.youtube.com/watch?v=oM1hYSr3MHc)
N.K. 01-2017