Sladkorna bolezen

 Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri: to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov), sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

 V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.
Več....
Statistika
V Sloveniji: 100.000 obolelih
V ZDA : 17 milijonov
Primerjava: približno enako razmerje
Po napovedih bo vsak tretji Američan, ki se je rodil leta 2000, nekoč zbolel za to zahrbtno boleznijo. Leta 2025 naj bi v Indiji imeli 60 milijonov diabetikov!
Diabetes tip 2
Za ta tip sladkorne bolezni je v glavnem značilno, da je povzročimo sami. Glavni povzročitelj te bolezni je prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti.

 Zdravljenje s strani uradne medicine je neuspešno!!!

In kaj lahko storijo diabetiki?

 Sladkorna bolezen se močno razlikuje od ostalih (rak, multipla skleroza...), saj napreduje po večih poteh, ki se medsebojno jačajo (eho-efekt). To je pomebno vedeti, saj se je moramo zaradi tega lotiti z večih plati.
  Da bi bolezen bolje razumeli, moramo najprej spoznati vlogo inzulina
Inzulin
  Kljub dolgim intervalom med hranjenjem z visoko glikemičnimi OH, je raven sladkorja v krvi približno enaka (70-110 mg). Telo zmore večja odstopanja od teh vrednosti učinkivito normalizirati. Ko pojemo obrok, bogat s sladkorjem, pričnejo beta celice v pankreasu (trebušna slinavka) izločati inzulin. Te celice so zelo občutljive na spremembe ravni sladkorja v telesu, zato se zelo hitro odzovejo na vsako spremembo. 
  Ko pojemo hrano bogato z glukozo ( visoka raven sladkorja - glikemičen indeks GI), skozi stene črevesja sladkor takoj preide v kri, torej se raven sladkorja v krvi znatno zviša, to sproži receptorje na celicah v pankreasu in te pričnejo izločati inzulin. Ta potuje po telesu do vsake celice, kar jim omogoči hitro spreminjanje sladkorja v energijo. Kadar je tega sladkorja preveč, inzulin ukaže telesu, da del tega odvečnega sladkorja shrani v jetrih, v obliki glycogena, del pa se shrani tudi v mišičnem tkivu. Ko se raven sladkorja v krvi zniža, se inzulin preneha izločati. Kadar pa nivo sladkorja preveč upade, pa pričnejo alfa celice v pankreasu izločati hormon glucagon, ki sproži rezervni sladkor (glycogen v jetrih), da preide v kri. Zelo pomeben faktor je stres oz stresni hormon -noradrenalin, saj ta otopi delotvornost inzulina. Kadar smo v stresni situaciji, je nivo sladkorja nenormalno visok.

Začetek: odpornost inzulina

 Na površju naših celic se nahaja receptor inzulina. Ti receptorji delujejo kot  kemijski >vratarji<, ki nadzorujejo prehod sladkorja v celico. Če se prehranjujemo s hrano z visokim GI, potem se lahko ti receptorji (vratarji) pokvarijo, zaradi prevelikega vpliva inzulina, lahko se tudi povsem zaprejo. Rezultat - celice mišic, maščobne in jetrne celice postanejo odporne na inzulin. Te celice potrebujejo vse več inzulina, da bi nanj reagirale, vsaj minimalno.  Odpornost na inzulin pri maščobnih celicah povzroči razpad shranjenih triglyceridov, kar ima za posledico dvig ravni prostih maščobnih kislin v krvi. V primeru inzulinske odpornosti pri mišičnih celicah preprečuje vnos sladkorja, kar povzdigne nivo sladkorja v krvi. Isto se zgodi tudi v primeru inzulinske odpornosti jetrnih celic.

Prvi korak: povečano izločanje inzulina

 Kot je že prej opisano, če celice postajajo vse bolj odporne na inzulin, se mora ta v vse večjih količinah izločati, da nevtralizira raven sladkorja v krvi. To pa povroči, da še več celic postane odprnih na inzulin. Spirala dogodkov se stopnjuje.
Ponavadi telo, kljub vsemu, zopet vzpostavi normalno raven sladkorja v krvi. Toda ti dogodki ne ostanejo brez posledic:

Drugi korak: sladkor povzroča hudo škodo

  Preveč sladkorja povzroči žejo, saj telo poskuša odvečni sladkor odstraniti. Povečano urineranje in dodatna obremenitev ledvic. Telo poskuša zaščititi organe pred sladkorjem, zato zooži majhne žilice - zmanjšana cirkulacija krvi. To ima za posledico bolezni ledvic, težave z nogami in vidom, težje celjene ran. Zviša se tudi nivo maščob v krvi, nastanejo žilne obloge. Sladkor tudi spremeni strukturo in funkcijo beljakovin (zato se rane težko zacelijo). Poleg naštetega, pa adrenalne žleze izločajo vse več adrenalina, kar požene maščobne kisline v kri in prepreči izločanje inzulina. Prizadeto je tudi periferno živčevje (v stopalih, rokah in nogah), simptomi vključujejo tudi bolečine in nepokretnost delov telesa.

Tretji korak: preveč inzulina

  Tudi preveč inzulina je smrtno nevarno. Je najpomembnejši hormon pri metabolizmu, kadar ga je konstantno preveč, nastopi cela vrsta težav:

Četrti korak: destrukcija beta celic

 Ta je izredno poguben. Če imamo raven sladkorja v krvi, rahlo nad 100, le v času dveh ur, je odpoved beta celic že opazna. Če imamo raven preko 110, lahko beta celice izgubijo 40% svojih zmožnosti in to že v dveh letih. Če se stanje ne izboljša in se dogodki ponavljajo, potem lahko z gotovostjo računamo na to, da bodo beta celice slej ko prej popolnoma uničene.

Peti korak: propad telesa

 Na določeni točki tega procesa, ko telo izgubi kapaciteto tvorjenja inzulina in ko nastane odpornost tudi na inzulin, ki ga dobimo preko injekcij, se pokaže grozljiva slika sladkorne bolezni:

Zaključek

 Kadar človek zazna prve simptome diabetesa, je v bistvu že prepozno. Četudi spremenimo način prehrane, se proces nadaljuje. Vzroki za to so podani na začetku sestavka.

Ali potem sploh lahko kaj naredimo?

 Seveda situacija ni nujno nepopravljiva. Klasična medicina ima svoje načine, kako se spopasti s to boleznijo, vendar so njena orožja neučinkovita. Pa si jih oglejmo:

Alternativa

 Zdaj že vemo, da je pri sladkorni bolezni potreben povsem drugačen pristop. Potrebno je delati skupaj s telesom, da mu povrnemo primarne funkcije, kajti to je edini možen način.  Predno pričnemo zdraviti bolezen, moramo nujno spremeniti način prehranjevanja. Opustiti je treba vso hrano, ki vsebuje sladkor oz. hrano z visokim GI:

 Potrebno je istočasno delovati tako preventivno kot tudi kurativno. Ker diabetes ni samo enonivojna bolezen, moramo hkrati delovati na vseh področjih. Moramo je takoj zaustaviti, drugače se bo takoj nadaljevala.

 Dr. Rath - svetovno poznani kritik moderne medicine ima svoj pristop pri zdravljenju diabetesa