Dr. Stefan Lanka

Dr. Stefan Lanka je nemški virolog in molekularni biolog, ki so mu dali vzdevek „AIDS disident (oporečnik)“, saj dvomi v obstoj HIV-a. Na splošno pa dr. Lanka dvomi v obstoj vseh zdravju nevarnih virusov. Kot sam pravi, da ne more razumeti, zakaj bi v naravi obstajali virusi, katerih edini namen je, da ogrožajo življenja vseh višje razvitih bitij. Je to njihov edini prispevek k evoluciji?

Njegova teorija:

Pri skrbnem študiju evolucijske biologije je spoznal, da je bila prva genetska molekula RNK (ribonukleinska kislina) in šele kasneje se je razvila DNK (deoksiribonukleinska kislina). Vsak genom v višje razvitih rastlinah in živalih je produkt povratne transkripcije (prepisa) RNA-ja v DNK. Povratni prepis je prisoten pri vseh oblikah življenja in je v resnici temelj vseh višjih življenjskih oblik. Povraten prepis je mehanizem za popravljanje DNK-a, toda večina molekularnih genetikov se oklepa osrednje dogme, ki pravi, da „ne obstaja povraten prepis iz RNA-ja v DNK“. Tudi ko so biokemično ugotovili, da 'obstaja povraten pretok genetskega materiala', „pravoverni“ svoje dogme niso spremenili, temveč so to poimenovali „izjema“ v molekularni genetiki in to naj bi dokazoval obstoj retrovirusov. So pa v 70-tih letih odkrili encim reverzni traskriptaze, kar je še en dokaz njihove zmote.

Molekularno genetiko in molekularno biologijo so v bistvu utemeljili fiziki. Ti so vso energijo posvetili preučevanju jedru atoma, kar se je kasneje izkazalo kot napačno. Toda to isto napako so prenesli tudi pri proučevanju celice, saj so se osredotočali le na jedro celice. To naj bi bilo odgovorno za vse - zakaj je nastalo življenje, kako se ga nadzoruje, itd. Seveda je to neumnost, saj so spregledali samo bistvo življenja: proizvodnjo energije. V celici je poleg jedra še veliko drugega genetskega materiala.

Vse celice v organizmu se vedejo v skladu z določeno informacijo, ki jo hranijo v svojem jedru. Tu se nahajajo kromosomi, ki vsebujejo gene s potrebnimi informacijami. Geni so sestavni del DNK-a, ki celici narekujejo kaj početi in kako tvoriti beljakovine. Ta priprava izdelave proteinov je največja tajna, ki jo pozna samo Narava.

Pri delitvi celice mora vsaka novonastala celica dobiti potrebne informacije. Prispodoba: izredno pomembna knjižnica iz katere se DNK knjig ne sme nikdar odnašati ven (ven iz celice), njihove informacije pa se lahko prekopirajo v RNA, ta pa potem s kopijo informacije celico zapusti in jih posreduje novonastali celici. Torej je RNA v tem primeru samo kurirska služba. To imenujemo transkripcija ali prepis. Informacije se lahko prepisujejo, ampak „knjiga“ ne sme nikdar zapustiti „knjižnice“.

Klasična znanost trdi, da lahko zgolj DNK podaja informacije, ki jih potem RNA posreduje drugim. Medtem pa Lanka trdi, da je RNA tista, ki je DNK ustvarila. Skladno s prejšnjo s prispodobo knjižnice on pravi, da so knjige v knjižnici bile napisane s strani RNA-a (nekdo je vse te knjige moral napisati in jih shraniti v knjižnici).

Prve bakterije so za proizvodnjo energije uporabljale fermentacijo, ki pa je proizvedejo v premajhnih količinah, da bi takim bakterijam omogočalo diferenciacijo, ali pa da bi nastali mnogocelični organizmi. Šele z „iznajdbo“ fotosinteze so si bakterije zagotovile večje količine energije. S tem so iz snovi lahko pridobile dosti več elektronov in življenje se je lahko pričelo razvijati naprej. Življenje poganjajo elektroni, s fotosintezo pa jim je bilo omogočeno, da razcepijo vodo, stranski produkt pa je kisik.

Fotosinteza je bila tako uspešna, da je ves planet „onesnažila“ s kisikom. Naslednji korak se je zgodil, ko so se bakterije naučile uporabljati kisik, s tem pa so lahko iz organskih snovi pridobile mnogo več energije – 20 do 30 krat več energije iz ene molekule sladkorja! To je bil velik korak za samo evolucijo življenja. Kisik je preplavil oceane in atmosfero, od te revolucije pri proizvodnji energije, ki se je proizvajala s pomočjo kisika, je bil postavljen temelj za vse bolj razvite oblike celic in posledično višje razvitih organizmov. Zaradi obilja energije so se celice lahko diferencirale in oblikovale večcelične organizme. In te bakterije so postale sestavni del naših celic, kar poznamo kot mitohondrij. Višje razvite celice so produkt fuzije več različnih vrst bakterij: spirohete so v življenje vnesle mobilnost, mitohondrij pa je proizvedel več energije kot kdaj koli prej.

Če karkoli prepreči vnos kisika v organizem - če se kri oksidira z nitriti (rekreacijske droge - poppersi) ali sulfanimidi (vključno z zdravili Bactrim ali Septra - antibiotika), ali pa če je dostopna pot krvi do celic zastrupljena s težkimi kovinami, ali pa če primanjkuje esencialnih maščob, če je mitohondrij uničen s strani slabe prehrane ali antibiotikov, - v teh primerih kisik ne preide v celico. Zaradi tega celica ne proizvede dovolj energije, zato lahko umre, kar povzroča vnetje, lahko pa postane rakasta celica. Slednja to stori zaradi preživetja, pri tem pa prične uporabljati fermentacijo (tako kot so to počele prve bakterije). To je že v 40-tih ugotovil Nobelovec Otto Warburg.

Rakaste celice imajo na svoji površini le embrionične markerje. S stališča evolucije je to smiselno, saj rakasta celica preide v embrionični stadij, se de-diferencira zaradi pomanjkanja energije in čaka na to, da se energija zopet obnovi. Če pomanjkanje energije traja dalj časa, prične izgubljati svoj genski material, kar po starih kriterijih pomeni rak. Kadar celica izgubi veliko genetskega materiala, izgubi zmožnost diferenciacije. Prične se obnašati kot enoceličen organizem, kot bakterija. Izgubi sposobnost zaustavitve delitve, kadar pride v stik z drugo celico, to pa privede do nenadzorovane delitve celice. Zato se rakaste celice tako hitro razraščajo.

In kaj so virusi?

Dr. Lanka pravi, da so virusi v bistvu retrovirusi, da to niso živa bitja, temveč izredno majhni delčki (fragmenti) beljakovin (dosti manjši od bakterij), ki se zataknejo na živo celico. Virusi se ne morejo razmnoževati, so odporni na ekstremne temperature, so neuničljivi. Viruse ne more uničiti nobeno zdravilo, pa naj si bo to naravno ali pa sintetično. Je pa to najmanjši delček, na katerega celica reagira.

Dr. Lanki je leta 1995 s sodelavci prvič uspelo izolirati virus iz morja v skladu s standardi naravoslovja. Ta virus je imel sposobnost reprodukcije v algi, jo zapustiti in se zopet razmnoževati v drugi algi, ne da bi s tem povzročil kakršnokoli škodo svoji gostiteljici.

Dr. Lanka je v 1 litru morske vode našel čez 100 milijonov različnih virusov, ki so se med seboj pomembno razlikovali. Strukture, ki jih imenujemo virusi, obstajajo v različnih vrstah bakterij ter v drugih živalskih oblikah, ki so bakterijam podobni. To imenujemo endosimbioza, ki je nastala v procesu diferenciacije tipov celic in strukturnih kombinacij. Ta simbioza je ustvarila tisto vrsto celic, iz katerih se je ustvaril človek, živali in rastline.

Mitohondrij ali pa kloroplast celice ne moreta zapustiti, medtem ko virus to zmožnost ima, saj pri tem s sabo ne odnese nobene važne funkcije, ki je potrebna pri metabolizmu same celice. So sestavni del enostavnih organizmov in jih imenujemo fagi. Izven celice virusi drugim celicam pomagajo pri prenosu gradnikov in energijskih substanc. Njihovo delovanje zagotovo ni nikdar destruktivno. V primeru bolezni, pa tudi v telesnih tekočinah, še nikomur ni uspelo izolirati strukturo, ki bi bila karakteristična za viruse. Po njegovem mnenju je trditev, da so virusi povzročitelji katerekoli bolezni, gola laž!

Obstajajo fotografije različnih virusov. Veliko teh je barvnih, čeprav je slika izpod elektronskega mikroskopa (s katerim se edino da viruse videti) lahko zgolj črno-bela. Večina teh slik prikazuje zgolj celico, v kateri se naj bi nahajal virus – povzročitelj bolezni. Fotografije ebole, poliomelitisa, ali edenovirusa, prikazujejo delčke celic ali pa primitivnih struktur, to so ponavadi ostanki, ki nastanejo pri sušenju opazovalne plošče zaradi fokusiranja naprave. Za sliko virusa H15N1 pa pravi, da je to vzdolžni presek tubulusa (cevčice), ki se nahaja v celici, kar takoj lahko ugotovi vsak strokovnjak s tega področja. Ponavadi take posušene fragmente mrtvih celic lahko najdemo na stenah epruvete. Velik del teh slik pa so animacije (risbe) virusov, kako naj bi ti izgledali v celicah. Kot sam pravi, so vse te sličice ustvarjenje v Centru za nadzor bolezni in preventivo s sedežem v Washingtonu D.C., ki je pod nadzorom Pentagona.

Na tem mestu, ob predpostavki, da je njegova teorija pravilna, bi bilo potrebno zastaviti naslednje vprašanje: „Če nevarni virusi ne obstajajo, kako potem pojasniti, zakaj je umrlo 20-50 milijonov ljudi, kot posledica 'španske gripe'?“

Odgovor na to lahko najdemo v članku Salicylates and Pandemic Influenza Mortality, 1918–1919 Pharmacology, Pathology, and Historic Evidence, ki je bil objavljen v reviji Oxford Journals (2009), podpisan s strani ameriške zdravnice Karen M. Starko. V njem avtorica trdi, da to sploh ni bila gripa, temveč bakterijska pljučnica. Da pa je v letih 1918/19 umrlo tako veliko število ljudi, predvsem mlajše populacije, gre iskati krivca v pretirani uporabi aspirina. Vedeti je treba, da je nemška farmacevtska družba Bayer l.1917 izgubila patent za aspirin, kar so seveda tekmeci takoj izkoristili in pričeli proizvajati to „zdravilo“ v ogromnih količinah. Seveda so ob epidemiji bakterijske pljučnice takoj pričeli vsiljevati aspirin kot edino pravo sredstvo za zdravljenje in zdravniki so ga pričeli uporabljati v nesorazmernih količinah. Dokazano je, da so bolniki prejemali tudi do 31 g aspirina na dan. Acetilsalicilna kislina (aspirin) povzroča povečano izločanje sluzi v pljučih. Če se ga jemlje v prevelikih odmerkih, nastane zastrupitev, kar posledično privede do nastanka pljučnega edema, kar lahko v končni fazi privede do smrti. Ena izmed značilnosti t.i. španske gripe je bila krvavitev v pljučih. Zavedati se moramo, da je bilo to obdobje ob koncu 1.sv. vojne, ko je v Evropi vladalo splošno pomanjkanje, zato so takrat ljudje imeli slabšo prehrano in ostale življenjske pogoje. Poznan je tudi podatek, da so bolniki, ki so se zdravili s tradicionalno medicino, ozdraveli. Te trditve je ugotovila tudi NIAID – ameriški inštitut za alergijo in infekcijske bolezni. Prej omenjeni Center za nadzor bolezni in preventivo pa teh ugotovitev ni upošteval, temveč trdi, da jim je z njihovimi sodelavci uspelo rekonstruirati virus španske gripe!

Zaradi aspirina je umrlo skoraj toliko ljudi, kot jih je v preteklosti skozi mnoga stoletja umrlo zaradi kuge (in to po vsem svetu)!

Zaključek

Stefan Lanka ni edini znanstvenik, ki dvomi v obstoj škodljivih virusov. Kar se tiče obstoja virusa HIV, pa je dvomljivcev še dosti več, med njimi so tudi Nobelovi nagrajenci. Obstaja tudi razpisana nagrada za tistega znanstvenika, ki mu bo po znanstvenih metodah prvemu uspelo izolirati katerikoli človeku škodljiv virus.

Po vsem svetu se širi spoznanje, da je AIDS neobstoječa bolezen, navadna prevara. Mediji nas vseskozi strašijo z raznoraznimi virusnimi epidemijami (SARS, ptičja in prašičja gripa, hepatitis), z nujnostjo cepljenja, in človek se mora vprašati: s kakšnim namenom?

Preberite še:

Intervju s svetovno priznanem virologu, ki dvomi o obstoju AIDS-a