Holist.eu - 1. slovenski holistični portal
Prva stran > arhiv > Simoncini

simoncini  Dr.Tullio Simoncini

 

 Dr. Simoncini je na Rimski Univerzi pričel zdraviti psoriazo s solno raztopino. To neozdravljivo kožno bolezen povzročajo plesni, oz. glive. Poznano mu je bilo, da neko drugo obliko te bolezni pozdravi soda bikarbona. Ali ni mogoče, da tudi tumor nastane zaradi fungusov - kandide? Tako se je podal na novo pot zdravljenja raka, ki se je že izkazala za najbolj obetavno od vseh danes poznanih.
 Spodaj je izvleček teksta, ki ga je Simoncini objavil na svoji spletni strani:
                                                                                  ***
 Veliko ljudi se sprašuje, zakaj po tolikih letih študija in raziskav rak še vedno ni premagan. Razlog se nahaja v okostenelosti znanstvenega, univerzitetnega, medicinskega establišmenta. Ta elita s svojo finančno in politično močjo preprečuje svobodno širjenje informacij o uspehih drugačnega pristopa pri zdravljenju raka s strani inovativnih posameznikov. Zato danes vsako leto umre po vsem svetu milijone ljudi.
 Danes je paradni konj moderne onkologije genetika, ki naj bi našla vse odgovore. V resnici je to dokazana utvara, toda medicina vztraja na tej povsem zgrešeni poti, s tem pa po nepotrebnem zapravlja človekov znanstveni potencial.
 Vendar se pravi odgovor o vzrokih raka nahaja prav tam, od koder izvira sodobna medicina - v mikrobiologiji, ki je že dolgo časa zapostavljena. V zadnjem času se sicer na tem področju le nekoliko premika.
 Nedvomno obstaja povezava med mikroorganizmi in degenerativnimi boleznimi. In prav to, sedaj še sivo področje, je treba raziskati. Verjamem, da je mikologija - znanost o glivah tista, ki nam lahko razloži nastanek tumorjev.
 Vse več je dokazov v tem, da obstaja analogija med psoriazo - neozdravljiva kožna bolezen bolezen, za katero se predvideva, da je njen povzročitelj gliva - in tumorji, ki so še vedno neozdravljivi, pri katerih gre za simptomatološko prekrivanje kandidoze in raka, striktna povezava med miceliji in neoplastičnimi masami to pojasnjuje. Vsi ti elementi podpirajo in potrjujejo stališče, da so fungusi (glive) povzročitelji vseh vrst raka.
 Glivična infekcija (iz rodu kandide) lahko razloži, zakaj nastanejo tumorji. Nadaljnje raziskave bi se morale usmeriti prav na to področje, da se ta problem reši enkrat za vselej.
 Prepričan sem, da bo kmalu, že v bližnji prihodnosti moč zdraviti in pozdraviti vsak tumor v 15 -30 dneh, zgolj z uživanjem tablet ali z injekcijami. To bo omogočilo raziskovalno delo v farmaciji.
 Do takrat se moramo zadovoljiti s tistim, kar imamo - sodo bikakrbono.
 Na začetku 20.stoletja je od 100-tih ljudi za rakom v poprečju umrl en človek, danes umre vsak tretji! Danes je smrtnost rakavih bolnikov 90%. Vsako leto je po vsem svetu 2 milijona novih bolnikov, umre pa jih 1,8 milijona. Problem te bolezni ni zgolj v smrtnosti, ampak v dolgotrajnem fizičnem in psihičnem trpljenju bolnikov in njihovih najbližjih.
 Če pogledamo vse nam poznane glive, je le manjše število takih, ki človeku škodijo. Običajno ji delimo na površinske (koža, dlake, lasje, nohti) in globinske (tiste, ki napadajo pljuča, črevo, kosti, itd..)
1. dermatorphyti, povzroča okužbo povrhnjice (tinea)
2. sporotrichum schenckii, največkrat izključno povrhnjico
3. Criptococcus neoformans, odgovorna za difuzno infekcijo pljuč (dobimo jih z vdihavanjem prahu), prav tako pa tudi za kronični meningitis
4. Histoplasma capsulatum, pri ljudeh okuži kožo, sluznice, pljuča, ali pa postane sistemska okužba.
5. Actinomycetes, deluje patogeno na kožno povrhnjico, pljuča in črevesje.
6. Chrysosporium parvum (povzročitelj adiasphyromycosis), bolezen velemest, napadena so zgolj pljuča.
7. Aspergillus fumigatus, povzroča Aspergilloso, primarno na pljučih, lahko tudi v ledvicah
8. Paracocci dioides brasiliensis, povzroča paracoccidioidomycosis, v glavnem povzroča infekcijo v pljučih, pri bolnikih z znižano telesno odpornostjo.
9. V zadnjih letih so Pheoiphomycosis ialiphmycosis, pennicilinosis (marneffei), zigomicosis in druge mikotične infekcije vse bolj v centru zanimanja, saj so verjetno odgovorne za različna patološka dogajanja v zvezi z problemi pri bolnikih z znižano telesno odpornostjo.
10. Candida, Albicans, tako kot vse ostale patogene glive, prizadeneta kožno povrhnjico, nohte, notranje sluznice (ustna votlina, vulvar vaginitis, uretritis, balanitis, perianalne okužbe) , bronhije in pljuča.
  Kandida je odgovorna tudi za glavne oblike septikemije hujšega obsega.
   Najhujša bolezen človeštva se torej skriva znotraj teh skupin gliv. Nadaljnje analize bodo omogočile identificirati vzrok.
 Dermatorphytesand sporotrichum so odgovorne za zelo specifično smrtnost.
Iz izkušenj vemo, da Actinomycetes, Criptococcus, Hystoplasm, Chrysosporium, Paracoccidioides in drugi povzročitelji Pheoiphomycosis ialiphmycosis, pennicilinosis, zigomicosis so redko del patološkega konteksta. In končno, Aspergillus lahko jemljemo kod variacijo kandide. Od vseh zgoraj naštetih ostane zgolj ena vrsta, ki povzroča nastanek tumorja: kandida.
 Obstaja veliko število študij, ki dokumentirajo konstantno prisotnost micelijev v tkivu rakavih bolnikov, predvsem pri terminalnih pacientih.
 V zadnjih letih smo opazili, da je vse več tistih, ki zahtevajo, da onkologija problem teh groznih gliv reši.
 Naslednje številke so bile zbrane s strani številnih avtorjev , ki so zasledili povezavo kandide in raka:
R.L. Hopfer: 79%
U. Kaben: 80%
W. T. Hughes: 91 %
T.E. Kiehn: 97%
 Ti odstotki so res impresivni, če vemo, da je kandido zelo težko videti v organskih snoveh. O tem so poročali tudi R.S. Escuro, Z. O. Karaev in T.J. Walsh.
 Rezultati dokazujejo, da je kandida vedno prisotna pri raku. Nekateri znanstveni ugotavljajo, da so variante kandide tudi prvi vzrok smrtnosti pacientov, prizadetih od neoplazij hemolinphopoietičnega sistema.
 Potek razvoja kandide v kancerogenem smislu je sestavljen iz več faz:
 a. razrast globoko v tkivu (različni organi)
 b. njeno širjenje povzroči telesno reakcijo, ki poskuša kolonijo gliv obvladati, kar se konča s formacijo neoplazij
 c. rast tako v bližnjem kot tudi v oddaljenem tkivu (metastaze)
 d. progresivno izčrpavanje organizma in posledično globalna invazija telesa
 e. konec
  Če sklenemo: kandida ni post hoc, temveč ante hoc vzročnik.

  Tumorji so edinstven fenomen, toda obstaja jih več vrst. Zakaj?
 Skladno s klasično onkologijo je genetska sprememba tista, ki sproži razvoj tumorja. S stališča mikrobiologije pa je kandida tista, ki lahko napade katerikoli del telesa in se tam hrani. To privede do različnih reakcij, ki so odvisne od kvantitete in od kvalitete tkiva. Tkivo prične s celično hiperprodukcijo, da bi na ta način prekrilo fungoidne kolonijo, ki se hoče širiti.
 To pojasni histološko raznovrstnost. Ta torej ni pomembna, saj je vzrok vedno zgolj kandida.
 Celo zadevo lahko primerjamo z iglico morskega ježka. Lahko si je zapičimo v kožo, v bronhij, v kost, možgane, ali kateri koli drug predel telesa. S takim dejanjem sprožimo imunski odziv, ki bo glede na kraj dogodka različen, in bo podoben reakciji, ki jo sproži kandida: epithelioma, adenocarcinoma, osteosarcoma, gliobastoma, itd...
 Na začetku invazije obrambni mehanizem pošlje v spopad zrele celice, bolj ko je tkivo izčrpano, več nezrelih celic prihaja na pomoč napadenemu predelu.
 Vendar se tkivo med seboj razlikuje. Plemenito tkivo tvorijo plemenite celice (mišice, živčevje) in te so odporne na napadalce, preprosto vezno tkivo pa jim je najbolj podvrženo. Razmerje med plemenitim in navadnim tkivom določa sposobnost obrambe nekega organa. Manj ko je plemenitih celic, večja je malignost. Tkivo žlez je nekje vmes, zato lahko včasih učinkovito zatre bohotenje napadalcev, takrat govorimo o benigni tvorbi. V primeru ščitnice lahko vidimo, kako nastanejo maligne tvorbe, čeprav imajo benigne histološke karakteristike, kot je to v primeru kapsularnega folikularnega raka,. To nastane zato, ker koncept 'benignega tumorja' nima absolutne vrednosti. V tem primeru, čeprav se glive ne morejo normalno prebiti skozi diferencirane celice, to vsekakor ne pomeni, da ne morejo ob določenih okoliščinah uspeti. Take neo-formacije onkologija jemlje kot "nenavadne". Če pa na to gledamo skozi prizmo fungalne infekcije, je zadeva povsem logična.
 Kandida je vedno tista, ki napada različno tkivo, se prilagaja okolju in okoliščinam. Ima mnogo oblik (Candida Albicans, Krusei, Parapsilosis, Glabrata, Tropicalis, itd...), toda vedno je samo kandida.
 R.L. Hopfer je na primer našel kar štiri različne vrste kandide v post-mortem kulturi pacientov z levkemijo.
  N. Aksoycan je dokazal, da ima sedem različnih skupin kandide isto antigensko zgradbo
  F.C. Odds je poročal, da ista skupina kandide lahko naseli različne predele telesa v različnem obdobju
  J. Hellstein je odkril skupen klonski izvor Candide Albicans tako za tiste v začetni kot tudi v patogeni skupini
 Na poti od ene izkušnje do druge sem spoznal bistvo alternativnega gibanja, ki obravnava človeka kot celostno bitje in ne tako kot to počne sodobna medicina, ki je omejena s simptomatološkimi preparati.
 Takrat sem pričel s z implementacijo naturopatije v mojem delu, pričel sem razmišljati o možnosti, da je lahko povzročitelj raka fungus (gliva). Ko sem zdravil pacienta, ki je imel psoriazo, s korozivnimi solmi, sem spoznal, da sol uspešno deluje, saj nekaj uničuje. In tisto nekaj je - glive.
 Ob tem spoznanju so moji možgani sledili silogistični poti, ki mi je dala odgovor na uganko: če je gliva odgovorna za neozdravljivo bolezen psoriazo, potem obstaja možnost, da je tudi druga neozdravljiva bolezen - rak, povezana (izvira) z glivami. Nabiral sem si izkušnje, opravljal preizkuse, dobljene rezultate verificiral, vse to mi je dalo veliko profesionalno zadovoljstvo, ki mi je omogočila, da sem izpopolnjeval terapijo, ki je učinkovita pri odpravljanju neoplastičnih tvorb, torej uničevanje kolonij gliv.
 Ko sem podal hipotezo, da so glive odgovorne za tvorbo 'podivjanega tkiva', sem pričel iskati pot, kako jih napasti. Problem soli je v tem, da se je ne more uporabiti v skritih predelih tkiva, saj je premalo učinkovita. Nato sem se spomnil, da je soda bikarbona izredno uspešna pri dojenčkih, ki zaradi dojenja zbolijo od oro-pharangealne candidoze. Ideja je bila, da lahko sodo-bikarbono uporabim ali oralno ali pa intravenozno. Ker sem vedel, da pri prej omenjeni kandidozi soda-bikarbona odpravi to bolezen v 3-4 dneh, sem predvideval, da bi z velikimi odmerki lahko to dosegel tudi pri težjih boleznih (rak). Tako sem začel z eksperimenti in testi, ki so mi dali takojšnje in otipljive rezultate.
 Eden prvih pacientov, ki sem jih pričel zdraviti na tak način, je bil 11 let star otrok. V bolnišnico so ga pripeljali ob 11,30 uri, bil je v komi in imel je levkemijo. Otrok je bil doma iz majhnega kraja na Siciliji, na UKC v Palermu in v Neaplju je prejel več kemoterapij, na koncu so ga prepeljali v Rim. Obupana mati otroka mi je bila povedala, da z njim v zadnjih 15-tih dneh ni mogla spregovoriti niti ene besede, da pa so ji zdravniki zagotovili, da bo še pred njegovo smrtjo to lahko storila. Menil sem, da je bil pacient komatozen tako zaradi rasti glivičnih kolonij v možganih, kot tudi zaradi toksičnosti kemoterapije. Te kolonije lahko uničim s sodo-bikarbono, istočasno pa lahko hranim in razstrupljam možgane z glukozno phleboclysis. Upal sem, da bo nastopila regresija.
 In prav to se je zgodilo. Konstantna infuzija raztopine sode in glukoze je omogočila, da, ko sem se zvečer ob 19. uri vrnil nazaj na univerzo, je mati vsa objokana od sreče govorila s svojim otrokom.
 Tako Ministrstvo za zdravje, kot tudi italijanski in tuji onkološki inštituti, so bili seznanjeni z mojimi študijami in z rezultati mojega dela, toda o tem se ni govorilo. Bil sem frustriran, saj nisem mogel svoje delo preizkusiti tudi pri pacientih s tumorjem. Sklenil sem, da bom potrpežljivo čakal na priložnost. Največjo psihološko pomoč sem dobil od prijateljev, ki sem jih našel na svetovnem spletu. Svojo teorijo sem lahko širil po internetu in kaj kmalu sem lahko sodeloval na različnih konferencah in imel predavanja, intervjuje. Moja obzorja so se razširila, imel sem priložnost akumulirati ogromno izkušenj in kliničnih raziskav.
 Prijatelji so me opozorili, da je potrebno pri mojih raziskavah še veliko metodološkega dela, saj s to terapijo ni moč, ali pa vsaj v zadostni meri, aplicirati solucijo na težko dosegljiva mesta. Natrijev bikarbonat lahko vnašamo oralno, kot aerosol, ali pa intravenozno. Pri določenih težkih primerih (možgani, kosti) pa je ta postopek neprimeren. Zaradi teh problemov sem se povezal s kolegi, predvsem z radiologi. Končno sem svojo metodo lahko uporabil tudi v tistih primerih, ki so bili prej nedosegljivi. To sem lahko dosegel s pravilnim pozicioniranjem katetra v telesne votline, ali pa v arterije, da dosežem različne organe.
 Danes je dosti lažje priti do vseh lokacij v organizmu, kar je še včeraj bilo skoraj nemogoče. Na primer v možganih. S selektivno uporabo arteriografije skozi karotidne arterije je mogoče priti do vsake tvorbe v možganih, ne da bi za to bilo potreben kirurški poseg. Terapija s solmi bikarbone je onemogočena zgolj pri nekaterih tvorbah na kosteh, npr. vretenca ali rebra.
 Selektivna arteriografija je močno orožje proti glivam, je brez bolečin, nima stranskih učinkov, rizični faktor je zelo majhen.
 Nezaželenih stranskih učinkov je pri terapiji s sodo bikarbono zelo malo. Nekateri postanejo žejni, ali pa postanejo utrujeni.
 Polni odmerek pri pacientih s hujšimi težavami srca ali jeter, po mojem mnenju ne smemo dajati. Pri nekaterih pacientih, ki so imeli zgolj tumorje v večjih masah, smo nekajkrat opazili, da jim včasih v prvih dneh terapije, zelo poraste telesna temperatura, tja do 39°C. Razlog za to tiči v razgradnji (uničenju) velike količine celic, včasih pa še v povezavi z velikimi količinami škrobnega materiala, ki se težko izloča skozi renalni predel ali pa sečni mehur, zato moramo v takih primerih uporabiti katetre.
 Vendar so taki primeri zelo redki. V glavnem se dodatnih zdravil ne uporablja. Za vse težave z odstranjevanjem uničenega tkiva zadostuje intravenozna infuzija glukoznega phlebosa (5% ali 10% raztopine), ki traja običajno 1 uro.
 Laži sodobne onkologije
 Onkologija s svojo statistiko zatrjuje, da je uspeh pri zdravljenju raka 50%, kar je zelo kontroverzna in kontradiktorna trditev. Na tak način daje upanje tako znanstvenikom (potrebno je še nekaj več truda in uspelo vam bo), kot tudi bolnikom.
 V resnici je njihova statistika čisto zavajanje. Zakaj?
  Če zanemarimo statistiko - razmislite, koliko ljudi, ki so imeli resnično rak, je ozdravelo in ugotovili boste, da jih lahko preštejete s prsti na eni roki.
  Njihove terapije so za pacienta uničujoče in pogostokrat usodne
  Veliko bolnikov, ki so prenehali z njihovim zdravljenjem živi bolje in dlje časa
  Napovedi za odkritje vzroka raka so oddaljene vsaj 10 let
 Po eni strani iz naših izkušenj vemo, da je bolje ne uporabiti klasično onkologijo, po drugi strani nam ta maha s svojo statistiko, ki pravi, da imamo 50% možnost ozdravitve.
 Povsem jasno je, da če bi lahko zgornje trditve vsaj deloma dokazali, bi se t.i. sodobna onkologija sesula kot hiša iz kart.
 Še manjše zaupanje v onkologijo imajo prav zdravniki, saj opravljene ankete med njimi govorijo o tem, da kar 75% njih ne bi v primeru rakave bolezni pustili, da jih zdravijo na klasičen način.
 Še pred kakšnimi 40, 30, ali celo 20-timi leti, bi lahko ljudi prepričali o učinkovitosti klasične onkologije. Danes, čeprav ima onkologija še vedno monopol nad informacijami, pa ljudi ni več moči slepiti. Ljudje se pač zavedajo, da je sodobna medicina zašla v slepo ulico, saj so se o tem lahko prepričali z izkušnjami, ki so jih sami imeli, ali pa z izkušnjami svojcev in prijateljev.
 Soočiti se moramo z resnico o nezmožnosti sodobne onkologije. Naša moralna zaveza do naših pacientov nam veleva, da najdemo drugačen način zdravljenja, ki je mnogo uspešnejši.
 Teorija infekcije z glivami in primeri, ki sem jih vam predstavil, predstavlja nov pogled na nastanek tumorjev s tem, da zavržemo mit o genetskem vzroku raka. Po mojem mnenju je fungalna teorija edina uspešna in logična opcija dandanes. Še več, če upoštevamo predstavljene vam rezultate in okrevanje pacientov, potem je povsem legitimno napovedovati, da ob kvalitetnejšemu delu in kakovostnejši opremi, bo ta način zdravljenja novo, realno upanje na ozdravitev za tisoče in tisoče pacientov po vsem svetu.
 Na žalost predstavniki zdravstvene inteligence po vsem svetu ne morejo doumeti, da lahko nekaj tako enostavnega zdravi rak. Tudi najtrdnejši dokazi o uspešnosti te teorije se zlomijo ob utečenem in ozkem načinu razmišljanja v tej stroki.
 Prav razpredena mreža poznanstev in lobijev preprečuje zmago nad rakom. Pri tem uporabljajo politiko, moč kapitala in vpliv v medijih. Za njih je vsakdo, ki išče druge poti in razmišlja na drugačen način, izobčen.
 Potrebujemo pomoč tistih, ki delajo na zdravstvenem področju in v politiki, prav tako pa tudi od tistih pokončnih ljudi, ki lahko pogledajo izven zaprtega obzorja. Tako stanje prinaša dobiček zgolj nekaterim, po drugi strani pa to ljudem prinaša zgolj trpljenje in bolečino.
 Potrebujemo zvezo, kooperacijo in tudi duhovno ilegalno delovanje, ki mora zrušiti strukturo, ki temelji na napakah in lažeh. Genetiki in njihovi podporniki bodo kmalu spoznali, da so v svoji nevednosti zamenjali svetlobo vžigalice s sončnimi žarki.

Povezava na članek objavljen v " Journal of teh Australasian College of Nutritional & Environmental Medicine", ki govori o temi plesen/glive

P.S.: v zadnjem času je Dr.Tullio Simoncini preganjan tako preko italijanskega sodstva kot tudi preko različnih medijev. Torej se zgodovina ponavlja. Namesto, da bi uradna medicina njegovo teorijo objektivno preverila s strani nevtralnih znanstvenikov in na tak način objektivno vsem nam predstavila njeno (ne)uspešnost, človeka rajši preganja z vsemi razpoložljivimi sredstvi!

 
>DOMOV<