Gaston Naessens (roj.1924 v Franciji)

je francoski znanstvenik, ki je sprejel teorijo Béchampa (eden izmed pionirjev mikrobiologije), da poleg celic in DNK-ja obstajajo še manjši delci, brez katerih življenje ni mogoče, te pa je poimenoval mikrocimi.
L.1938 je Naessens dokončal Collège de Marcq-en-Baroeul in se vpisal na univerzo v Lillu, kjer je študiral fiziko, kemijo in biologijo. Ko so Nemci vdrli v Francijo, se je večina študentov in profesorjev preselila v vichysko Francijo, kjer so v Nici ponovno vzpostavili šolo Union Scientifique Nationale Française. Naessens je na pomlad leta 1945 uspešno diplomiral. Ker pa po vojni svoje diplomi ni verificiral pod novo oblastjo, je ostal brez formalne izobrazbe, kar je kasneje postal glavni očitek njegovih znanstvenih nasprotnikov. Že naslednje leto je kot tehnik začel delati v laboratoriju za krvno analizo v Clermont-Ferrandu. Takrat je prvič opazil nenavadne delce v krvi, za katere ostali znanstveniki niso pokazali nikakršnega zanimanja. Sam pa je bil mnenja, da to mora igrati neko biološko vlogo.
Sklenil je, da zgradi svoj laboratorij, kar mu je ob pomoči matere tudi uspelo. Zavedal se je, da klasični optični mikroskopi niso primerni za opazovanje teh takrat njemu nepoznanih delcev, ker se pri teh tehniki opazovanja vzorec razmaže po steklu in se ga fiksira, zato je moč opazovati le mrtvo naravo. Elektronski mikroskopi so izredno dragi, imajo pa tudi to pomanjkljivost, da so pridobljene slike lahko le v črno-beli tehniki, poleg tega pa teh delcev, ki jih je iskal, tam ni bilo moč najti. Zakaj? Naessens je iz literature vedel, da so že drugi raziskovalci te delce opazili, vedel pa je tudi, da je leta 1901 nek Francoz z imenom Émile Deyrolle trdil, da lahko pod mikroskopom take delce opazuje, toda le v poletnih mesecih ob sončnem vremenu in sicer v opoldanskem času. Ljudje so ga zaradi teh izjav zasmehovali in ga poimenovali Lunatik. Tako je Naessens dobil idejo, da so verjetno močni ultra-vijoličasti žarki tisti, ki omogočijo videti tiste skrivnostne žive delce pod optičnim mikroskopom, ki jih je poimenoval „somatidi“ - skovanka iz grških besed, kar v prevodu pomeni „majhno telo“.

Zato je pričel z razvojem novega svetlobnega mikroskopa in se odpravil v Nemčijo, ki je slovela po svojih optičnih izdelkih, imeli pa so tudi vrhunske strokovnjake s področja tehnike. Za svoj nov mikroskop je uporabil dva vira svetlobe: močno žarnico s frekvenco 3300 A in UV žarnico z 1850 A, združena svetloba gre potem skozi monokromatičen filter, ki ustvari snop svetlobe z novo frekvenco, ta pa prehaja skozi magnetno polje, kar žarke usmeri v vzporedni snop (Zeemanov efekt), del teh paralelnih žarkov nato preide v Kerrovo celico, kar pospeši njih frekvenco. Ta svetloba, ki je našim očem nevidna, razsvetli vzorec, ki se nahaja pod močnim optičnim mikroskopom. Somatidi, ti najmanjši delci življenja pričnejo oddajati svetlobo, zato jih lahko opazujemo.

Kadar z navadnim mikroskopom opazujemo kri, je njen vzorec potrebno razmazati po steklu in ji dodati barvilo. Zaradi tega dobimo „mrtvo“ sliko krvi, celice pa so svetlo rdeče barve, rdečkasto rožnate ali pa vijoličaste, vendar se te ne gibljejo. Če pa bi ta isti vzorec krvi opazovali skozi somatoskop, potem bi videli gibajoče se celice, okrog njih pa bi veselo poskakovali iskreči se somatidi.
Čeprav so številni znanstveniki z navdušenjem opisovali sposobnosti somatoskopa, med njimi Rolf Wieland, šef oddelka za mikroskope v nemškem podjetju Carl Zeiss, in dr.Thomas G. Tornabene, direktor Šole za uporabno biologijo z Georgia Tech, pa je širši znanstveni javnosti ta naprava še vedno nepoznana.

Ciklus somatidov v 16 sekvencah
Somatidi se nahajajo v vseh življenjskih tekočinah, največ jih je seveda v krvi. Naessens jih je pod svojim somatoskopom opazoval v različnih laboratorijskih kulturah, pod različnimi pogoji. Opazil je, da imajo somatidi v zdravem okolju le tri razvojne faze, v nezdravem okolju pa prehajajo skozi 16 delni ciklus, se pravi da ima še 13 dodatnih faz. V teh fazah somatidi spreminjajo obliko, najprej v bakterije in nato še v glive, na koncu rasti pa se micelijska oblika somatidov razpoči in pri tem izbruha nove somatide.

Njegove raziskave so nedvomno dokazale, da se pri zdravem človeku somatidi prehajajo zgolj skozi tri-delni ciklus, medtem ko pri bolni osebi razvijejo 16 delni ciklus. Iz tega sledi, da pri slabšem imunskem sistemu somatidi prehajajo v bakterije in glive, kar pri človeku povzroča različne bolezni, od navadnega prehlada pa tja do raka.
S svojimi odkritji je potrdil raziskave njegovih predhodnikov, s tem pa prišel v navzkriž z dogmami uradne medicine, ki še vedno vztraja pri teoriji monomorfnosti mikroorganizmov. Zanimivo pri Naessensovem somatidnem ciklusu je, da tudi tu ni govora o nastanku virusov (Dr. Lanka).
Somatidid so skozi desetletja raziskovanj pokazali neverjetne sposobnosti preživetja. Ostanejo živi tudi pri temperaturi 200°C, pri radiacijskem obsevanju 50.000 remov, ne uniči jih niti najhujša kislina, razrezati se jih ne da niti z diamantnim nožem!
Ko živo bitje nekega dne umre, se somatidi vrnejo nazaj v zemljo, kjer so verjetno prebivali že milijone let. Profesor Edouard Boureau, francoski paleontolog je preučeval zelo staro kamnino (preko 3 milijarde let), ki jo je našel v osrčju Sahare. Na vzorcu kamnine je našel majcene kokoidne oblike in te je uvrstil na začetek evolucijske verige. To je tudi opisal v svoji knjigi „Zemlja: Mati življenja“. Ko je Naessens slišal za to knjigo, je pripomnil: „Pod moj mikroskop bi rad dal vzorec kamnine z Lune, mogoče bi tudi tam našel somatide“.
Naessens meni, da so ti električno nabiti delci osnova življenja, točka, kjer se je energija kondenzirala v materijo, manifestacija kozmične energije. Somatidi izločajo hormon rasti trephone, ki celicam omogoča delitev in s tem množenje.

Zdravilo 714-X
Naessens je lahko pri svojih pacientih na podlagi 16 stopenjskega ciklusa napovedal razvoj hujše bolezni, dolgo časa pred tem, ko so pričeli kazati prve znake bolezni. Skozi leta raziskav je Naessens razvil tudi zdravilo, ki usposobi oslabljen imunski sistem. Uporabil je naravno snov iz vzhodnoazijske rastline kamfor. Toda zdravilo se ne vbrizga intravenozno, niti intramuskulaturno, temveč intralimfatično, torej gre zdravilo direktno v limfo. Pacient si ga lahko tudi sam vbrizga, potem ko ga naučijo najti najbolj primerne limfne vozličke. To zdravniki ne znajo delati, saj jih tega na medicini ne učijo, čeprav je postopek dokaj preprost. Že zgolj zaradi te tehnike vbrizgavanja zdravila, je Naessens vzburil velik negativni odziv s strani medicinske srenje, saj kaj takega naj ne bi bilo mogoče (?). Zdravilo je poimenoval 714-X, kar označuje začetnici njegovega imena in leto rojstva (v abecedi je na 7. mestu 'g', na 14. 'n', številka 24 pa je po tem sistemu črka 'x').
Zdravilo vsebuje raztopino (trimethyl bicyclo mino heptane-CL), ki jo sestavljajo kamfor, mineralne soli in dušikove soli. To raztopino je treba pacientu vbrizgati v limfne vozličke 1x /dan, 21 dni zapored. Soli pomagajo pri čiščenju limfe, kjer se je med samo boleznijo nakopičilo preveč strupov, s tem pa spodbudi telesne obrambne mehanizme, da se z boleznijo uspešneje kosajo. Dušikove soli pa v resnici hranijo rakaste celice, tako da te ne porabijo ves dušik, ki ga telo potrebuje za svoje normalno delovanje. Kamfor pa dušik zanaša v celice, s tem pa ovira nastanek „ko-kancerogenega faktorja“, kar zopet ojača telesno odpornost.
714-X ni zdravilo v smislu, da popravlja slabo delujoče somatide, ali pa da bi eliminiral simptome bolezni. Zdravilo zgolj pomaga obolelemu telesu, da se lažje spopade s samo boleznijo in da jo na koncu tudi samo premaga. To je holistični pristop. Bolnik mora biti na dieti, vase ne sme prejemati nobenih strupov in skrbeti mora za svojo fizično kondicijo.

Zaključek
Naessens je zaradi uspeha pri zdravljenju svojih pacientov moral zapustiti rodno Francijo zaradi obtožb, da nima verificirane diplome. Zaplenili so mu vso opremo in dokumentacijo. Preselil se je v Kanado, Fundacija MacDonald Stewart mu je leta 1971 omogočila pričeti z delom, tri leta kasneje pa je to podporo izgubil. S svojo soprogo sta ponovno zgradila laboratorij v kanadskem Rock Forestu in nadaljevala z raziskavami. Zdravilo 714-X se je izkazalo za učinkovito pri vsaj stotih rakastih bolnikih. Leta 1984 pa mu je policija zaplenila vso zalogo zdravil in kakih 150 zdravniških datotek. Očitali so mu krivo za smrt nekega rakavega bolnika, ki se je neuspešno zdravil z 714-X. Proti pričakovanjem, pa ga je sodišče leta 1989 osvobodilo vseh obtožb.
Naslednje leto je kanadsko Ministrstvo za zdravje in socialo dovolilo uporabo zdravila 714-X pri rakavih bolnikih v zadnjem stadiju.
V devetdesetih letih je Gaston Naessens izdelal nov kondenzator, ki ga je moč uporabiti na konvencionalnih mikroskopih in torej ni potrebno izdelati nov somatiskop, ki je mnogo dražji.
Glede na posel vreden več milijard dolarjev, ki ga farmacevtska industrija zasluži s prodajo kemoterapevtskih sredstev, ni pričakovati, da bi klasična onkologija pričela uporabljati 714-X, pa čeprav je zelo poceni in mnogo učinkovitejše zdravilo.

Pripravil: N.K.

- Spletna stran Gaston Naessens
- Naročilo zdravila 714-X