Cepljenje: DA ali NE?

Posledice cepljenja niso dovolj znanstveno proučevane. Cepivo proti otroški paralizi so razvili sredi petdesetih prejšnjega stoletja. V ZDA so pričeli takoj z obsežno vsedržavno akcijo cepljenja otrok, čeprav o varnosti cepiva niso imeli kaj dosti dokazov. Dejansko otroške paralize od takrat skoraj več ni. Toda malo manj znano dejstvo je, da v tistem času v Evropi cepljenja še ni bilo (torej vsi tisti, ki ste rojeni v 50.-tih, niste bili cepljeni), a kljub temu tudi tu otroške paralize ni bilo več moč zaslediti. Zakaj? Ker je poliomelitis bil v naravnem ciklusu upadanja, torej je bilo nepreverjeno cepljenje popolnoma zaman. Ali ste se vprašali, zakaj še danes otroke cepijo proti črnim kozam, ki so popolnoma izumrle? Iz kakšne potrebe? Koliko je varno cepljenje proti hepatitisu B? Obstajajo povsem preverjeni in dokazljivi dokazi, da so ta cepljenja dosti bolj nevarna, kot pa človeku koristna. Seveda vam o tem nihče ne pripoveduje, tega od svojih zdravnikov ne morete niti pričakovati. Dokumentirani dokazi pričajo prav o tem, o škodljivosti vakcinacije, ki so povzročile razmah AIDS-a, RAKA, različnih nevroloških bolezni, epidemij ebole, itd.
Sindrom nenadne smrti dojenčka je najpogostejši vzrok malčkov. SNSD je največkrat v bistvu posledica cepljenja, o tem govori tudi mag. Karin Rižner (več o tem si lahko preberete na tem naslovu: www.svood.org/tszgodbe.htm) in pravi:

Rutinsko vzbrizgavanje nepreizkušenih cepiv v otroke

So uradni viri informacij o cepljenju resnični? Je cepljenje res tako učinkovito in popolnoma varno ? Ali ste vedeli, da je raziskava v Veliki Britaniji med 600 zdravniki razkrila, da jih je 50 odstotkov zavrnilo cepljenje proti hepatitisu B, čeprav so v rizični skupini? Kot razlog za tako odločitev so navedli: "Ne zaupam cepivom" in "Cepljenje nima nobenih dokazanih koristi"! Če začne kdo o imunizaciji raziskovati, v medicinski literaturi naleti na vznemirljive podatke, saj se izkaže, da nobena od obeh predpostavk - učinkovitost in varnost cepiv - ne drži. Še več, v medicinski literaturi mrgoli podatkov o tem, da ima cepljenje v resnici nasprotni učinek od tistega, ki mu ga pripisujejo. Poglejmo najprej varnost cepiv.

O vseh cepivih raziskovalci poročajo, da imajo resne stranske pojave. Reakcije po cepljenju so lahko takojšnje (akutne) ali dolgoročne (kronične), ker se lahko pojavijo še mesece ali celo leta po cepljenju. Za dolgoročne reakcije je seveda težko dokazati, da so posledica cepljenja, saj bi bile potrebne dolgotrajne raziskave. Vendar po nekaj desetletjih od začetka množičnega cepljenja še vedno čakamo na kredibilno in obsežno znanstveno raziskavo, ki bi vključevala resnično kontrolno skupino necepljenjih otrok in jo primerjala s cepljenimi. Osupljivo je, da takih raziskav doslej v svetu ni nihče izpeljal, kljub temu pa se v propagandnih informacijah za javnost kar naprej ponavljajo trditve o popolni varnosti cepiv!
In zakaskupino otrok pustiti necepljeno, zaradi česar bi ti otroci po njihovem mnenju ostali nezaščiteni pred nalezljivimi boleznimi. Vendar bi le take, strokovno neoporečne znanstvene raziskave lahko dale zanesljiv odgovor na vprašanje, ali je cepljenje varno ali ne. Cepiva, ki prihajajo v upoj teh raziskav ni? Proizvajalci cepiv, ki financirajo večino raziskav, namreč trdijo, da tovrstne raziskave ne bi bile etične, saj bi morali kontrolno rabo, namreč niso preizkušena na ljudeh, ampak le na živalih. Nobeno cepivo ni preizkušeno glede karcenogenosti, mutagenosti in teratogenosti, pa vendar jih rutinsko vbrizgavajo v popolnoma zdrave otroke! Proizvajalci cepiv najprej preizkusijo učinek cepiva le na manjši skupini (nekaj sto) otrok, ki jih običajno opazujejo le 48 ur! Kaj se zgodi po preteku te kratke dobe, očitno nikogar ne zanima prav veliko. Dejanski učinki cepiv se namreč pokažejo šele po začetku množične uporabe na otrocih. Spisek reakcij, ki jih navajajo proizvajalci sami v originalnih deklaracijah k cepivom, vas zato ne bo preveč presenetil. Zanimivo je, da zdravniki izvirnih navodil, priloženih k cepivom, nikoli ne pokažejo staršem, niti jih ne seznanijo z vsemi možnimi posledicami cepljenjenja!

Reakcije: od šoka do vnetja možgan in paralize ali celo nenadna smrt

Takojšnje reakcije po cepljenju, naštete v deklaracijah k cepivom in v medicinski literaturi, so zelo številne: oteklina na mestu vboda, visoka vročina, krči, anafilaktični šok in smrt, ki mu lahko sledi, trombocitopenija, akutni in kronični artritis, akutna in kronična encefalopatija, epizode dolgotrajnega, neutolažljivega vreščečega joka, neodzivnost in apatija, šok in nezavest, Guillain-Barré sindrom (huda napredujoča paraliza telesa), paraliza zaradi infekcije z virusom otroške paralize, sindrom nenadne smrti dojenčka oz. smrt v posteljici (SNSD), encefalitis (vnetje možgan), okvare centralnega živčnega sistema, subakutni sklerotični panencefalitis.

Uradni viri trdijo, da naj bi bile epizode hudih reakcij zelo redke (1 na milijon). Praksa pa je pokazala, da zapleti sploh niso tako redki. Neodvisne raziskave namreč kažejo, da 1 otrok na 100 cepljenih po cepljenju z DTP cepivom (kombinirano cepivo davica, tetanus, oslovski kašelj) reagira z vreščečim neutolažljivim jokom (encefalitični jok), 1 otrok na 300 cepljenih pa ostane trajno poškodovan. Poškodbe so lahko minimalne (npr. dovzetnost do pogostih infekcij) ali zelo hude (npr. duševna zaostalost). V drugi raziskavi so ugotovili, da le 7% otrok po DTP cepljenju nima nobenih vidnih posledic, 27% ima blage, 58% srednje in 7% hude posledice.
Statistični podatki kažejo še hujšo sliko. V ZDA na leto umre poprečno 3000 dojenčkov v roku od prvega dne cepljenja do treh dni po cepljenju. Poleg tega je ameriška raziskava nenadne smrti dojenčkov pokazala, da je umrljivost za SNSD sedemkrat večja v treh dneh po cepljenju z DTP, kot pa v 30 dneh po cepljenju. Verjetno najbolj tragične posledice cepljenja je zabeležil avstralski zdravnik, ki je cepil otroke avstralskih domorodcev. V nekaj dneh do nekaj tednih po cepljenju z DTP cepivom je kar polovica otrok umrla! Ko je skušal zaradi poraznih rezultatov alarmirati svoje zdravniške kolege, je naletel zgolj na njihovo ignoranco in sovražnost.

Sindrom nenadne smrti dojenčka
Uradna medicinska doktrina večino stranskih pojavov seveda zanika, nekatere države pa medtem izplačujejo visoke odškodnine za poškodbe po cepljenju. Do začetka leta 1998 so v ZDA družinam umrlih in poškodovanih otrok izplačali že več kot 724 milijonov dolarjev odškodnin. V ta znesek niso vštete stotine milijonov dolarjev iz civilnih tožb staršev proti različnim proizvajalcem cepiv. Da bi se izognili tožbam, proizvajalci vsako leto podaljšujejo sezname stranskih pojavov v navodilih, ki jih prilagajo cepivom. Connaught Laboratories, ki je eden največjih proizvajalcev cepiv v ZDA, ima v navodilih cepiva DTP napisano: "pri nekaterih dojenčkih je po cepljenju nastopila smrt (diagnosticirana kot sindrom nenadne smrti dojenčka)".

V ZDA vsako leto zaradi SNSD umre 7.000 -10.000 dojenčkov. Ocena strokovnjakov je, da vsaj polovica umre zaradi DTP cepljenja. Uradna doktrina pa še kar naprej zanika povezavo med cepljenjem in SNSD ter financira raziskave, ki "dokazujejo", da ni nobene povezave med cepljenjem in nevrološkimi zapleti, možganskimi okvarami in smrtnimi primeri. Pridobljene rezultate nato citirajo ob vsakem novem tragičnem dogodku. Te raziskave so sicer v posmeh bralčevi inteligenci, saj ni potrebno biti zdravnik, da odkriješ izkrivljanje rezultatov.

V ZDA velja predpis, ki zavezuje zdravnike, da poročajo o vseh stranskih pojavih po cepljenju. FDA - ameriški urad za registracijo zdravil, ki zbira ta poročila, je priznal, da v resnici 90-99% stranskih pojavov nikoli ne konča v teh poročilih. Kljub temu na leto zberejo od 10.000 do 12.000 poročil. Zanimivo je, da prej omenjeni proizvajalec sam ocenjuje, da zdravniki poročajo le o vsakem 50. stranskem pojavu. Kar pomeni, da se proizvajalčeva ocena giblje pri 600.000 hujših reakcijah na leto!

Zelo pomenljiv je tudi podatek, da ameriške zavarovalnice ne nudijo zavarovanja za morebitne poškodbe ali smrti zaradi cepljenja. Znano je, da zavarovalnice zelo natančno izračunajo, kaj je zanje preveč tvegano, zato takih pogodb preprosto ne sklepajo.

Pogubne dolgoročne posledice
Vse države pa niso tako nespametne. Na Japonskem je med leti 1970 in 1974 po DTP cepljenju umrlo 37 dojenčkov, zato so nekateri zdravniki začeli cepivo bojkotirati. Japonska je začasno prekinila cepljenje DTP za dva meseca, potem pa sprejela odlog cepljenja do drugega leta starosti (pred tem so dojenčke cepili pri starosti treh mesecev). Posledica: SNSD je praktično izginil in Japonska je bliskovito osvojila prvo mesto na lestvici najmanjše umrljivosti dojenčkov na svetu (prej na 17. mestu). Podobno se je godilo Švedski. Tam so se v 70. letih, kljub visoki precepljenosti prebivalstva, začele epidemije oslovskega kašlja, zato so leta 1979 pretehtali dokaze o učinkovitosti DTP cepiva in popolnoma prenehali s tem cepljenjem. Umrljivost dojenčkov je padla in Švedska se je znašla na drugem mestu omenjene lestvice. Istočasno so v ZDA (podobno tudi v Sloveniji) vsakih nekaj let dodajali med obvezna cepljenja nova in nova cepiva ter osvežitvene odmerke (t.i. revakcinacija) in umrljivost dojenčkov je nezadržno rasla. Leta 1950, preden se je začelo množično cepljenje, so bile ZDA na 3. mestu na svetu, leta 1986 na 17. mestu, leta 1995 pa so se znašle na 24. mestu omenjene lestvice.

Tudi dolgoročne reakcije po cepljenju so številne in nekatere neprimerno bolj pogubne od kratkoročnih. Na kratko jih lahko združimo v tri skupine. Cepljenje poškoduje: 1) imunski sistem, 2) centralni živčni sistem in 3) avtonomni živčni sistem. Omenim naj le najpogostejše simptome in bolezni: disfunkcija imunskega sistema, alergije, astma, Crohnova bolezen, revmatoidni artritis, kronični encefalitis, multipla skleroza, epilepsija, cerebralna paraliza, avtizem, duševna zaostalost, izguba sluha, vida in možnosti govora, kronično vnetje srednjega ušesa, hiperaktivnost, disleksija, težave s koncentracijo, nizek IQ, diabetes tipa I, levkemija, rak. Same hude in pogubne bolezni.

Zakaj je cepljenje tako nevarno?
1) Cepiva vbrizgavajo pod kožo ali v mišico, zato pridejo neposredno v kri. Ta pot vdora mikroorganizmov v telo je popolnoma nenaravna, saj se mikrobi izognejo prvemu obrambnemu mehanizmu imunskega sistema. Običajno mikrobi vstopijo v telo preko respiratornega ali prebavnega trakta. Telo ima pri takem vstopu na voljo celo vrsto obrambnih mehanizmov, pri vdoru neposredno v kri pa se virusi in bakterije tej obrambi izognejo. V mnogih primerih virusi ostanejo v telesu doživljenjsko in imajo neoviran dostop do vitalnih organov.

2) Da bi viruse in bakterije oslabili, jih proizvajalci gojijo na živalskih tkivih (npr. opičjih, piščančjih, pasjih, govejih) in deli teh tkiv ostajajo v cepivih. Tako otrokom v kri vbrizgavajo tuje beljakovine, ki lahko povzročijo hude reakcije (anafilaktični šok, alergije). Še več: že leta 1971 so odkrili, da lahko postanejo tuje molekule DNK in RNK del človeškega genetskega ustroja, če pridejo neposredno v kri. Znanstveniki sumijo, da so tako človeške celice spremenjene do take mere, da jih telo ne spozna več kot svoje, temveč kot tuje, zaradi česar se sproži obrambni mehanizem proti lastnemu tkivu, kar povzroči avtoimunske bolezni (npr. multipla skleroza, artritis, diabetes).

3) Cepivom so dodane toksične spojine (adjuvansi, konzervansi, emulgatorji, antibiotiki). Nekateri dodatki so izredno toksični ali celo karcenogeni: npr. timerosal (derivat živega srebra), formaldehid, aluminijev hidroksid. In vendar jih s cepljenjem redno vbrizgavajo v kri popolnoma zdravim otrokom.
4) Poleg znanih dodatkov so lahko v cepivih še nezaželeni "kontaminanti", ker so v cepivih živalske celice, ki lahko vsebujejo različne viruse. Znano je, da so v 50. in 60. letih v ZDA cepili 98 milijonov ljudi s cepivom proti otroški paralizi, ki je med drugim vsebovalo opičji virus SV-40. Ta virus močno oslabi imunski sistem in povzroča podobne simptome, kot jih poznamo pri AIDS-u. Znanstveniki sumijo, da virus povzroča rakasta obolenja. Očitno je sum opravičen, saj v ZDA ugotavljajo, da je SV-40 prisoten v praktično vsakem možganskem tumorju, ki jih odstranijo bolnikom.

Kaj pa učinkovitost cepiv?
Statistični podatki kažejo, da cepiva pri iztrebljanju nevarnih nalezljivih bolezni niso imela praktično nobene vloge, če sploh kakšno. V Angliji je smrtnost otroških bolezni med letoma 1850 in 1940 padla za 90% (smrtnost zaradi ošpic za 97%), še preden so uvedli kakršnokoli množično cepljenje. Menim, da spodnji graf ne potrebuje komentarja. Prikazuje statistične podatke, ki kažejo, da na skokovito zmanjšanje števila smrtnih primerov cepljenje očitno ni imelo nikakršnega vpliva:

Bubonska kuga in škrlatinka, ki sta v prejšnjih stoletjih kosili smrt med svetovnim prebivalstvom, sta praktično izginili popolnoma brez cepljenja. V razvitih državah sta praktično izginila tudi kolera in tifus (za bolezni sicer obstajajo cepiva, vendar so neučinkovita). V ZDA nikoli niso rutinsko cepili proti tuberkulozi, vendar je ta sama od sebe postala redka bolezen. Epidemiološke študije v Indiji in ZDA so pokazale, da je učinkovitost cepiva proti tuberkulozi 0%. Še več, cepljeni pogosteje zbolevajo za tuberkulozo. Obolevnost in smrtnost zaradi otroških nalezljivih bolezni se je zmanjševala skupaj z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, zmanjševanjem revščine, boljšo prehrano, razmahom centralnega ogrevanja ipd. V evropskih državah, ki so odklonile cepljenje proti črnim kozam, se je obolevnost manjšala vzporedno z drugimi državami, ki so uvedle obvezno cepljenje. Dejstvo potrjuje tudi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki razkriva, da obolevnost in smrtnost v nerazvitih državah sploh nista povezani s cepljenjem ali zdravljenjem določenih bolezni, pač pa sta tesno povezani s prehranjevalnimi navadami in higienskim standardom.

V medicinski literaturi je presenetljivo veliko podatkov o neučinkovitosti cepiv, o čemer priča že veliko število raznih cepiv, ki so jih prenehali uporabljati, potem ko so cepili na milijone otrok širom po svetu. Primer so prva cepiva proti otroški paralizi, ošpicam in bakteriji Haemophilus influenzae tipa B (HiB). Zelo dobro so dokumentirani primeri, ki kažejo, da se obolevnost po začetku cepljenja celo poveča. Naj navedem primer oslovskega kašlja in davice. Epidemije oslovskega kašlja so se začele v nekaterih evropskih državah in ZDA v začetku 80. let (v ZDA so uvedli obvezno DTP cepljenje leta 1978). Npr. obolevnost na Nizozemskem se je vsako leto povečevala. Leta 1996 so imeli že 10-krat večje število bolnikov kot leto dni prej in celo dva smrtna primera. In to kljub visoki precepljenosti prebivalstva. Ko so v 30. in 40. letih v Evropi uvedli cepljenje proti davici, so sledile epidemije. V Franciji se je obolevnost za davico povečala za 30%, na Madžarskem za 55%, v Švici za 300%. Še en primer neučinkovitosti cepiva lahko zabeležimo v nemški statistiki. Leta 1940, ko so uvedli obvezno cepljenje, so imeli 40.000 primerov davice. Leta 1945, ko so bili po trditvah oblasti cepljeni vsi prebivalci, so imeli obolelih 250.000.

V novejšem času je kot kontroverzno znano starejše cepivo proti HiB, za katero je raziskava v ameriški državi Minnesota pokazala, da je popolnoma neučinkovito za otroke mlajše od 18 mesecev (prav ti so najbolj ogroženi). Še več, verjetnost, da cepljeni otroci zbolijo za meningitisom, je 5 - krat večja! Cepivo so sicer izboljšali, učinkovitost in varnost pa se bosta izkazali šele v praksi. Vprašanje je, s kolikšnimi nedolžnimi žrtvami.
Ali obstaja rešitev za dilemo: cepiti ali ne?

Prvi korak k rešitvi je ukinitev zakonsko o bveznega cepljenja otrok. V mnogih razvitih državah (Nemčija, Švica, Velika Britanija, Irska, Španija, Švedska, Nizozemska, Avstrija, Japonska, Avstralija) je za razliko od Slovenije cepljenje otrok popolnoma prostovoljno, v nekaterih državah pa je obvezno cepljenje omejeno le na nekatere bolezni (npr. proti tetanusu, davici in otroški paralizi). Izjema so ZDA, kjer je cepljenje obvezno skoraj v vseh zveznih državah, tako da otroci do vstopa v šolo prejmejo kar 33-34 cepiv. Starši se cepljenju lahko izognejo le na podlagi ugovora vesti iz verskih razlogov. Ni čudno, da prav iz ZDA najbolj pogosto poročajo o hudih ali celo pogubnih stranskih pojavih.
Zato bi bilo nujno še enkrat kritično preučiti tako varnost kot tudi učinkovitost cepiv, ki jih pri nas rutinsko uporabljamo. Tiste z najbolj obremenjujočimi dokazi bi morali prenehati uporabljati, kot je to storilo v zadnjem desetletju že več držav. Nova cepiva, ki k nam šele prihajajo, bi morali po tehtnem premisleku uporabljati le za ogroženo populacijo, nikakor pa ne za cepljenje celotne populacije otrok (npr. hepatitis B, norice, pneumokokne in meningokokne infekcije).

Cepljenje je kot vsak medicinski postopek povezano s tveganji, s katerimi bi morali biti vsi starši seznanjeni. Starši morajo imeti na voljo vse potrebne informacije, saj le tako lahko sprejmejo odgovorno odločitev za zdravje svojih otrok. Samo starši morajo imeti končno besedo, saj so oni in njihovi otroci tisti, ki morajo živeti s posledicami lastne odločitve.

mag. Karin Rižner, univ. dipl. biol.

Naj še dodam, da je pred kratkim v protestnem pohodu na Washington (akcija:"Green Vaccine") sodeloval tudi priljubljeni ameriški filmski igralec Jim Carrey, saj je njegov sin zbolel za avtizmom. Obstajajo trdni dokazi, da so necepljeni otroci bolj zdravi, kot tisti cepljeni. Kakšne so dolgoročnejše posledice cepljenja pa nihče še ne ve. Da je lahko cepljenje zdravju škodljivo so opazili tudi v nekaterih visoko razvitih evropski državah, zato pri njih ni obveznega cepljenja, svojim državljanom so omogočili svobodno izbiro. Slovenija pa še vedno "drži svečo" Američanom in vztraja pri obveznem cepljenju otrok. Torej, že vsem postaja jasno (razen zdravstvenim delavcem), da je slovenska mladina nadpovprečno bolna, za kar gre kriviti (tudi) predvsem obvezno cepljenje in na nas je, da nekaj konkretnega storimo.

O tej temi si lahko več preberete na spletni strani 'Vaccination Liberation' (www.vaclib.org)