Vitamin C

Dr. Thomas E. Levy je pred leti objavil knjigo “Zdravljenje neozdravljivega”. Njegovo zdravniško delo se vrti okrog zdravljenja cele vrste bolezni in zastrupitev z vitaminom C, pri tej profesionalni usmeritvi pa se je navdihoval z delom Fredericka Roberta Klennerja.

Vitamin C je za zdravljenje prvi začel uporabljati Claus W. Jungeblut, William J. McCormick pa je bil prvi, ki je propagiral zdravljenje z vitaminom C in pri tem uporabljal večje, v gramih izražene odmerke in pogosteje.

Znan je izrek dr. Klennera: “Nekateri zdravniki bi raje videli, da njihovi pacienti umrejo, kot pa da bi uporabili vitamin C, saj je ta za njih zgolj vitamin.”

V letih 1948 in 1949 je v ZDA vladala epidemija poliomelitisa, otroške paralize. Klenner je v svoji praksi začel uporabljati zdravljenje z vitaminom C že nekoliko prej in je ozdravil več kot 41 oseb, ki so imeli virusno pljučnico. Svoje rezultate je objavil leta 1948 v reviji Journal of Southern Medicine and Surgery. Ker je bila epidemija smrtonosna in ni bilo zdravila za polio, je Kenner bolnike začel zdraviti z vitaminom C. V roku 24 ur jim je dal odmerke od 6 do 2 g vitamin C. Vsi njegovi bolniki so bili zdravi že v roku 3-4 dni (57 pacientov), ostali trije pa nekaj dni kasneje. Predvsem je značilen velik uspeh pri deklici, ki je že imela ohromljene noge, po 2 tednih pa je bila popolnoma ozdravljena.

Vitamin C je otrokom dajal intravenozno, čeprav se ga lahko daje tudi v mišico, vendar je prva metoda uspešnejša. Toda to ne pomeni, da je treba opustiti oralno jemanje vitamin C.

Kakšna teorija je v ozadju?

Madžarsko-ameriški biokemik Albert Szent-Gyorgy je odkril askorbinsko kislino, ki jo je poimenoval vitamin C, za kar je leta 1937 prejel Nobelovo nagrado. Kot vsi vitamini tudi ta spada med antioksidante. Značinost antioksidantov je v tem, da imajo 1 elektron viška, da oksidantom odda elektron. Na tak način oksidant, bolj poznan pod imenom prosti radikal, nevtralizira. Prosti radikali v telesu vseskozi nastajajo kot posledica metabolnih procesov. Če je v telesu, v določenem tkivu, na voljo dovolj antioksidantov, potem ni nikakršnih posledic. V nasprotnem primeru lahko ti radikali v celicah povzročijo škodo, kar lahko privede do poslabšanja zdravstvenega stanja. Szent-Gyorgy je dejal, da če je močan elektronski pretok v celicah, potem je tudi telo zdravo, kjer pa je ta pretok oslabljen, to pomeni bolezen. Ljudje smo pač električna bitja.

Vsi antioksidanti ne delujejo povsod, saj so nekateri vodotopni (vitamin C), drugi so v maščobi topni (vitamin E), nekateri pa so tako vodotopni kot v maščobi topni (alfa lipoična kislina), tako da tudi učinkujejo drugače in v drugih tkivih.

Oksidacija se vedno dogaja pri propadu ali degeneraciji tkiva - oksidativni stres. Skorbut je bila včasih poznana bolezen mornarjev, ki na svojih dolgih plovbah preko hrane niso prejemali vitamin C. In dr. Levy pravi, da je pri vsakem vnetju zmanjšana količina antioksidantov in da se pojavi skorbut (krvavitev), ki pa ga zdravniki ne opazijo, zato ga tudi ne zdravijo. Vitamin C deluje absolutno virucidno (pobija viruse) in deluje antibakterijsko.

Oglejmo si, kakšne uspehe je še imel dr. Klenner

- hepatitis: ozdravljeni v 3-4 dni

- ošpice

- encefalitis: nekateri že komatozni, pri zavesti že po nekaj urah, ozdravljeni v nekaj dnevih

- mumps

- mononukleoza: ozdravljeni v 3-4 dni

- pljučnica

- devterija

- zastrupitev z CO (ogljikov monoksid): ozdravljeni v nekaj minutah

- gobe, kačji, pajkov ugriz

(Francoz Lang, ki je tudi zdravil z C vitaminom, je med svojimi predavanji učinkovitost antitoksičnih lastnosti C vitamina demonstriral tako, da je zaužil 3-4x smrtno dozo strupenih gob, si vbrizgal vitamin in zanj ni bilo nikakršnih posledic. Pogumno, ni kaj.)

- mrzlica - virus Zahodnega Nila

- Pb in druge zastrupitve s težkimi kovinami: 30-40 g C po in pred puljenjem amalgamske plombe (dr. Pillemer)

- pesticidi, radiacija

- periodentalne bolezni

(zdravljen zob je najbolj nevaren, saj tak zob ni oživčen in zaradi pomanjkanja prekrvavitve zoba, protitelesca nimajo dostop do zoba; implantati so prav tako nevarni, razen če je zob bil že dalj časa odstranjen in če imamo opravka z netoksično kovino)

Uradna medicina opozarja pred predoziranjem z C vitaminom, saj naj bi povzročal tvorjenje ledvičnih kamnov. Toda na Harvardu so opravili raziskavo, kjer je sodelovalo 50.000 ljudi. Ugotovitev: C vitamin ne povzroča ledvičnih kamnov.

Obstaja več vrst askorbinske kisline:

- natrijev askorbat: ta oblika C vitamina se najbolj priporoča, saj je dokazano, da ne zviša krvni tlak
- kalcijev askorbat: zelo popularen, kajti vsebuje Ca, ki naj bi preprečeval osteoporozo, toda v resnici je kalcij toksičen na dolgi rok – se ne priporoča
- magnezijev askorbat: zelo primerna oblika, se priporoča
- kalijev askorbat:
- manganov askorbat
- cinkov askorbat
- molibdijev askorbat
- kromov askorbat

Dr. Klenner je v poprečju uporabil 350 mgC vitamina (v 24 urah) na 1 kg telesne teže. Če je šlo za manjšo težavo je dajal manjše doze, za hujše pa seveda visoke odmerke in se hkrati prilagajal poteku bolezni/zastrupitve.

Vitamin C in rak

Uvod v alternativno zdravljenje raka
R. Webster Kehr,
Independent Cancer Research Foundation, Inc.

Izsek članka, kjer spregovori o delu Linusa Paulinga na področju zdravljenja raka z C vitaminom:

"Še en primer iz leta 1976, DVAKRATNI DOBITNIK Nobelove nagrado Linus Pauling*, PhD, in njegov družabnik Ewan Cameron, M.D., sta objavila znanstveno študijo na Škotskem, ki je rezultirala z dokazom, da vitamin C, dan intravenozno, z doziranjem 10 gr na dan, lahko podaljša poprečno življenjsko dobo pacientom, obolelih za neozdravljivimi oblikami raka, za šest ali več krat.
Če bi bila zdravniška srenja verodostojna, bi hitro pričeli dodatno preučevati to objavljeno študijo, prišli bi do istih rezultatov (delali so točno tisto, kar so objavili), in bi hitro pričeli dajati pacientom obolelim od raka 10 g C vitamina I.V. vsak dan.
Ampak to se ni zgodilo.
V resnici se je zgodilo naslednje: napravljene so bile 3 študije na kliniki Mayo, vse so bile v povezavi z raziskavami Pauling/Cameron. Te študije niso bile opravljene, kot ponovitev prej navedene raziskave. Študija  je bila zasnovana prav na tem, da se izogne Pauling/ Cameron protokolu, da se izogne vzorcu pacientov (mešane oblike rakavih obolenj), da se izogne statističnim metodam. Iz tega logično sledi, da, če ne slediš enakemu protokolu, ne moreš dobiti iste rezultate. In jih tudi niso!
Oglejmo si, kaj o tem pravi American Cancer Society (ACS):
» Paulingovo študija je bila s strani NCI (National Cancer Institute, oddelek NIH ali National Institutes of Health, ameriška vladna agencija), slabo zasnovana, kot posledica tega, je raziskava s strani klinike Mayo ugotovila, da pacienti, ki so dobivali vitamin C, niso doživeli daljše življenjske dobe, kot tisti brez tega tretmana. Tudi raziskave na kliniki Mayo so doživele veliko kritik, za njihovo nedoslednost pri vseh aspektih zdravljenja z vitaminom C, zato ostaja še vedno veliko vprašanj in negotovosti o učinkovitosti zdravljenja raka s tem vitaminom.« http://www.cancer.org/docroot/ETO/content/ETO_5_3x_Vitamin_C.asp
ACS seveda ni nora, da bi spodbijala verodostojnost Linus Paulinga*, saj je dobitnik Nobelove nagrade za mir in drugič za kemijo. Zato navajajo izsledke NIH-a, ki je znana po svoji vpletenosti v korupcijo (pred kratkim so zasačili 500 njihovih uslužbencev, ki so prejemali podkupnine s strani farmacevtske industrije, imenovali so jih »zunanja konzultacija), ki je izjavila, da dvakratni Nobelov nagrajenec ne zna narediti znanstveno študijo!

Priznali pa so, da na kliniki Mayo niso uporabili isti protokol kot sta Pauling in Cameron. Torej, če ostaja »še veliko odprtih vprašanj«, zakaj pri ACS niso uporabili del svojih milijonskih dohodkov za ponovitev raziskave po originalnem protokolu. Minilo je več kot 30 let od objave študije, kljub temu uradna medicina, z milijardami dolarjev namenjenih za raziskave, niti ACS, niti NIH, nihče ni ponovil Pauling/Cameron raziskave.
Iz tega sledi, da podaljšanje življenjske dobe bolnikov z neozdravljivimi oblikami raka za faktor 6x,ki bazira na naravnemu sredstvu ni v interesu uradne, pravoverne medicine.

*(Pauling je leta 1941, star 40 let, zbolel za neozdravljivo boleznijo Brightovo boleznijo- to je zastarel izraz-, ki napade ledvica. Začel se je zdraviti z alternativno medicino, kjer mu je pomagal Dr. Thomas Addis z univerze Stanford. Podvrgel se je dieti brez soli in z nizkimi vrednostmi beljakovin. Kljub temu, da je bil s strani medicine odpisan, je možakar živel še 53 let!)

V resnici, sta dve drugi študiji ponovili Pauling/Cameron raziskavo, dosti bolj enako, kot v primeru klinike Mayo. Za več informacij poglejte to stran:
Article from eBook: "Case Study of Scientific Corruption"
Toda to je samo en primer izmed mnogih drugih primerov, ko so visoko učinkovite metode zdravljenja raka preganjali ali pa jih ignorirali.
Obstaja vzorec, zelo viden vzorec. Vzorec nam pove, da kadar je naravna snov vpletena (npr. vitamin C), so dokazi preganjani ali prezrti. Vedno, kadar je govor o naravnih substancah, se to takoj razglaša za »alternativno medicino«. V resnici bi jo morali imenovati 'preganjana ali diskriminirana' medicina.

Zaključek

V mojih deških letih, je zdravnik, kadar mi je predpisal antibiotik, hkrati dal recept za B kompleks tablete, kajti ta zdravila uničujejo tudi človeku koristne bakterije v prebavilih, vitamini B skupine pa jih ščitijo. Danes tega ne počno več, saj se je v konvencionalni medicini razširila dogma, da vitamini ne morejo biti zdravila! To je seveda čista neumnost. Pomislite: ponesrečenca prepeljejo v bolnico, kjer ga operirajo, nakar nekaj dni ostane na intenzivnem oddelku. V teh nekaj dnevih ni prejel niti miligrama C vitamina, čeprav bi ga moral prejeti več gramov, saj se v telesu (zaradi operativnega posega) odvijajo vnetni procesi in C vitamin bi lahko ta dogajanja nevtraliziral. Zato ni nič čudnega, da se bolniki v bolnišnicah včasih okužijo tudi z zelo toksičnimi bakterijami. Torej misliti, da vitamini niso hkrati tudi zdravilo, je popolnoma nesmiselno.

Po drugi strani pa veliko zdravnikov svojim pacientom svetuje, naj posežejo po vitaminih ali kakih drugih naravni snoveh, le predpisati jim jih ne smejo.

Popolnoma se strinjam z mnenjem alternativne skupnosti, da zdravila, ki jih Velika farmacija ne more patentirati, ne morejo imeti oznako zdravil.

N.K. April 2019