| Pišite nam | Posvetovalnica | Kontakt |
USPEŠNO ZDRAVLJENJE VSEH BOLEZNI Človeštvo ima na razpolago tako potenten arzenal orožij v boju proti večini bolezni, da je pravi kriminal, ker še vedno umiramo za infarktom, rakom, itd...Naprave dr.Boba Becka, celularno zdravljenje dr.Ratha, ozon, vodikov peroksid,...so tako močna orožja, da lahko le svoji nespameti pripišemo, če smo še vedno bolni. Vse je na dosegu naših rok, le upreti se moramo splošnemu prepričanju, da je sodobna medicina sposobna naše težave odpraviti. terapija z vodikovim peroksidom zdravljenje s sodo bikarbono (dr.Simoncini) Toda, povrnimo se na uvodno vprašanje. Zakaj je današnja medicina nesposobna ozdraviti svoje paciente? Prehlad, gripa, glavobol,...so le blažje oblike bolezni in kljub temu nas sodobna medicina ne more pozdraviti (da, obstajajo zdravila, ki lajšajo simptome, toda pozdravijo nas ne). Medicina nas ne more pozdraviti zaradi velike napake, ki se je zgodila že v 19.stoletju:
"Bernard je imel prav, mikrob ni nič - Kaj je bolezen? Zelo laično lahko podam naslednjo definicijo: to je fizično ali mentalno stanje, ki ne deluje pravilno,oz. normalno. Bolezen je lahko prirojena (genetska okvara) ali pa pridobljena. Že v osnovni šoli smo se učili, da so glavni povzročitelji bolezni bacili ali pa virusi. Seveda lahko zbolimo tudi takrat, ko se izpostavimo strupom ali kakšnim drugim zdravju škodljivim virom (radioaktivno sevanje). Učili so nas tudi, da nismo vsi enako dovzetni do različnih obolenj, saj bi v nasprotnem primeru verjetno že zdavnaj izumrli kot biološka vrsta. Če pazimo na osebno higieno, potem je manj možnosti, da se okužimo. Glavni razlog za večino bolezni so namreč bacili in virusi, ki so povsod okrog nas. Z namenom, da nas država dodatno zavaruje pred nekaterim hujšimi oblikami bolezni, imamo obvezno cepljenje predšolskih in šoloobveznih otrok. To so učili mojo generacijo in to v šoli učijo tudi sedanje generacije otrok. Pa je temu res tako? "Bakterijo že tri stoletja obravnavamo kot strah vzbujajočo tujko, temu mnenju so pridružili tudi najeminentnejši profesorji in njihovi učenci. Tudi danes večina med nami zastopa tako mnenje, da so ti mikroskopsko majhna bitja v bistvu bolezenske klice in patogeni. Večkrat so poimenovane po simptomih, ki jih (včasih) povzročajo: sifilitična spiroheta, kužna bakterija, kolera vibrio in legionela. V tej knjigi sta dr.Sorin Sonea in njen preminuli kolega Dr. Maurice Panisset pričela postavljati stvari na pravo mesto. Ti organizmi niso samo naši predniki, ampak so temelj življenja. Proizvajajo pline, čistijo vodo. Skratka omogočajo nam življenjsko okolje." Lyn Margulis, profesorica biologije,Boston University; V 19.stoletju je mikrobiologija doživela v Franciji pravi razcvet. Profesor Claude Bernard (1813-78) je na podlagi svojih raziskav razvil teorijo, da z vsemi mikroorganizmi (bakterije, virusi,..) človek živi v sožitju. Ni važno od kod pridejo ti primitivni organizmi, pomembno je človekovo notranje okolje (milieu interieur), ki določa, v kaj se bodo ti spremenili -v benigne (neškodljive) ali pa v patogene (škodljive) organizme. Njegovo teorijo je nekoliko kasneje slikovito opisal nemški znanstvenik Rudolph Virchow (1821-1902): "Če bi se ponovno rodil, bi svoje življenje posvetil dokazovanju, da mikrobi rajši iščejo svoj naravni habitat - obolelo tkivo, kot da bi bili vzrok za obolelo tkivo." Najpomembnejši mikrobiolog 19.st. je bil Antoine Béchamp (1816-1908), ki se je strinjal z Bernardovo teorijo. Mnoga njegova odkritja so napačno pripisana Pasteurju (1822-1895) najuglednejšemu francoskemu znanstveniku v tistem času, ki je užival neomajno podporo francoskega dvora in katoliške cerkve. Béchamp je bil neutruden znanstvenik, popolnoma predan svojemu delu, zato so ga imeli za čudaka. Svoje znanstveno delo je opravljal temeljito in zato so se njegove ugotovitve razlikovale od ostalih. V tistem času je bila splošno uveljavljena teorija, da je celica osnovna enota življenja. Toda Béchamp je skozi svoje raziskovalno delo ugotovil, da je celica sestavljena iz še manjših živečih entitet, ki imajo sposobnost inteligentnega obnašanja in reprodukcije. Te 'molekularne granulacije' je poimenoval microzymas, ki naj bi bile v resnici osnovni bloki življenja. Ugotovil je, da se lahko ti microzymas v določenih pogojih znotraj celice spremenijo v bakterije in ,če taki pogoji trajajo več časa, postanejo patogene. Infekcija torej lahko nastane znotraj telesa in za to niso potrebni mikrobi, ki pridejo od zunaj. In ravno na tem mestu pride do glavnega razdora znotraj mikrobiologije. Béchamp in švedski znanstvenik Ernst Almquist (1852-1946) sta zagovarjala teorijo, da so mikrobi pleomorfni - spreminjajo obliko in karakteristike, med tem ko sta Luis Pasteur in nemški biolog Robert Koch (1843-1910) zagovarjala teorijo, da so mikrobi monomorfni (nešteto različnih mikrobov). Znanstveno delo Béchampa je bilo odrinjeno na stranski tir, ignorirano, zasmehovano, in kmalu tudi pozabljeno. Ker je osnova sodobne medicine ravno ta veja mikrobiologije, lahko trdimo, da so posledice razkola znotraj te znanosti odločilno vplivale na razvoj sodobne (uradne) medicine. Po zaslugi Roberta Kocha je težišče nadaljnjega razvoja mikrobiologije bilo preneseno v Nemčijo. Zaradi mogočnega Kochovega vpliva na teorijo mikrobiologije, se je ta pričela primarno ukvarjati s preučevanjem različnih bolezni in ne s svojo osnovno dejavnostjo. Taka smer razvoja sodobne medicine se danes kaže v njeni impotentnosti, kadar govorimo o celi vrsti neozdravljivih bolezni od navadnega prehlada, preko srčno-žilnih bolezni, do raka, MS-a in diabetesa. Seveda so se tega dejstva zavedali mnogi raziskovalci, zato so iz pozabe spravili na plan epohalno delo Béchampa. O pravilnosti njegove in Bernardove teorije se je bil prepričal tudi "oče" monomorfne teorije Luis Pasteur, čigar citat se nahaja na začetku "Uvoda". Te besede naj bi izgovoril na smrtni postelji. Cela plejada znastvenikov je ponovno odkrivala pleomorfni fenomen - Enderlein, Rife, Reich, Livingston-Wheeler, Naessens, v zadnjem času pa tudi Dr. Robert O. Young in Dr. David Jubb. Vendar so tudi njihova odkritja bila 'sprejeta' podobno kot Béchampovo. Ti znanstveniki so odkrili, da so Béchampove osnovne enote življenja ("microzymas") v bistvu neuničljive. Niti izredno visoke temperature niti visoki odmerki radiacije jih ne uničijo. Dr. David Jubb jih imenuje "koloidi življenja" ter o njih pravi, da so neuničljivi. Odporni so na visoke temperature, na obsevanje, prebivajo v petrokemičnih raztopinah ter v vročih kameninah, ki se nahajajo globoko pod zemeljskim površjem. Odkrili so jih tudi v meteorjih in v radioaktivni vodi znotraj nuklearnih elektrarn. Ko njihov gostitelj umre, se povrnejo v zemljo. Koloidi življenja so nepoznan faktor med živim in neživim. Ta njegova zadnja izjava je kar odmevna. Dr.Jubb pravi, da so koloidi življenja oz. microzymi najmanjša oblika življenja (ki jo lahko vidimo), vez med dušo in materijo? Razkol, ki se je zgodil znotraj mikrobiologije v 19.stoletju, lahko smatramo tudi kot začetek alternativne medicine. Alternativna medicina se je razvila v klasično, prava medicina pa v alternativno!(?) Milieu interieur - notranje okolje Človeško telo tvori milijarde živih organizmov, ki jih imenujemo človeške celice. Vsaka od njih je enkraten živ organizem, ki za svoj obstoj potrebuje hranila in kisik. Ob hranjenju celic nastanejo odpadki, ki se morajo odstraniti tako kot pri vseh živih bitjih. Če celica dobi dovolj potrebnih hranil in dovolj kisika, potem je popolnoma zdrava. Vsak človekov organ je seveda prav tako zgrajen iz teh celic in, če so te popolnoma zdrave, je tudi dotični organ popolnoma zdrav in pravilno delujoč. Kri prenaša kisik in hranila po srčno-žilnem sistemu (arterije), odpadne snovi nastale pri presnovi pa se od tam odnašajo (vene). Limfna tekočina oz.limfa je nežna ter čista, prozorna, rahlo rumena tekočina sestavljena iz krvne plazme, ki zapolnjuje medceličen prostor in celicam prinaša hranila in kisik. Limfa je skoraj popolnoma identična morski vodi, kar dokazuje našo povezanost z nastankom življenja v oceanu. Stranski proizvod celičnega metabolizma pa se vrača nazaj v limfo, ta pa skozi svoj kapilarni sistem te ostanke odnaša iz medceličnega prostora, od tam pa naprej proti venam. Limfa se filtrira v vranici, v prsni žlezi (timus ali priželjc) ter v bezgavkah, nato pa preide v vensko-žilni sistem. Limfni žilni (kapilarni) sistem je 2x daljši od srčno-žilnega sistema (slednji je dolg cca. 90.000 km!) in v telesu imamo 2x več limfe kot pa krvi. Če krvno-žilni sistem poganja črpalka (srce), pa je pri limfnem sistemu cirkulacija bolj problematična. Limfa se pretaka zgolj z delovanjem telesnih mišic, zato je redna telesna aktivnost nujno potrebna za dobro delujoč limfni sistem, kar si je potrebno zapomniti. Ko je profesor Branard govoril o milieu interieur, je s tem mislil prav ta medceličen prostor, katerega kvaliteta je odvisna od čistoče krvi in limfe ter od njune cirkulacije. Kakovost krvi je predvsem odvisna od pravilnega delovanja jeter in ledvic, ter od kvalitete zaužite hrane in vode. Kadar imamo kakovosten milieu interieur , potem se kri in limfa svobodno pretakata, bogata s hranili in kisikom, brez nezaželenih substanc in toksinov; tudi rdeče in bele krvničke se živahno in svobodno pretakajo. Kadar so ustvarjeni taki idealni pogoji, potem vsi organi delujejo pravilno in v harmoniji. Veliki ameriški fiziolog Dr. Walter Cannon je v svoji znameniti knjigi The Wisdom of the Body (1932) - "Modrost telesa" to opisal kot "homeostaza". Najpogostejša in najnevarnejša degradacija 'notranjega okolje' je toxemia, ki jo povzroči nepravilna prehrana. Težava nepravilne prehrane ni v tem, da prejmemo premalo hranil, ampak v tem, da je v njej preveč nezaželenih snovi. Stanje poslabša tudi stres, premalo gibanja na svežem zraku in soncu, itd. Če k temu prištejemo še vse strupe, ki smo jim izpostavljeni v onesnaženem okolju, ter tiste, ki jih dobimo preko zdravil ali pa življenjskih razvad (kajenje, alkohol, mamila), potem lahko z gotovostjo zatrdimo, da je naš 'mileiu interieur' močno načet. In prav na tem področju klasična medicina popolnoma odpove na vsej črti. Zdravniki so tako izšolani, da iščejo nove in nove bolezni (ki bi primerno odražale zdravstveno stanje človeka), ter seveda adekvatna zdravila, ki naj bi tako stanje pozdravila. Vendar je razlog za stanje pacienta ves čas evidenten: toksemia. Če pogledamo kri kroničnih bolnikov skozi mikroskop, lahko opazimo v njej veliko nečistoč, pa tudi, da so rdeče krvne celice skupaj zlepljene. Take celice ne morejo s seboj nositi zadostnih količin kisika in ne morejo pravilno cirkulirati. Dlje ko traja tako stanje, bolj bodo v krvi prisotni različni mikrobi - virusi, bakterije, glive itd., tak pacient bo pričel dobivati antibiotike in še mnogo drugih zdravil, ki naj bi ga ozdravili. Ta zdravila lahko v določeni meri lajšajo tegobe oz. posledice, toda vzrokov bolezni ne morejo odpraviti, ampak zadevo še poslabšajo. V principu so vsa zdravila, ki jih uporablja sodobna medicina sintetična in zgolj oponašajo naravne substance. Ni zdravila, ki ne bi imel stranskih učinkov, telo te nenaravne, njemu strupene substance s težavo nevtralizira, zaradi tega so jetra in ledvica dodatno obremenjena. Hudičev krog je tako sklenjen in na koncu pacient doživi neizogiben konec - smrt. Obstaja mnogo vrst različnih profilov zdravnikov. Tisti, ki se vsakodnevno spopadajo z različnimi hudimi boleznimi (rak, diabetes, AIDS, srčno-žilne bolezni, multipla skleroza,..) so nemočni in lahko zgolj opazujejo, kako jim njihovi pacienti umirajo pred očmi. Zato nas ne sme presenetiti statistični podatek, da je pri zdravniški populaciji za 40% več samomorov, kot pri ostalih poklicih. In še en statistični podatek, ki prav tako prihaja iz ZDA: ocenjeno je, da vsako leto povsem nepotrebno umre približno 1 milijon pacientov, večinoma zaradi reakcij na zdravila ter zaradi zdravniških in drugih napak v zdravstvenem sistemu. Nekateri pošteni in visoko inteligentni zdravniki so spoznali absurdnost alopatske medicine, zato so opustili dogme "sodobne" medicine in postali so heretiki oz. oporečniki. Mnogi svoja stališča objavljajo v svojih knjigah, da bi na ta način čim bolje informirali svetovno javnost. ( 'Uvod' iz knjige, ki je še v pripravi: "Kancerogena dežela" |
||