Dr. Bruce Lipton je ameriški znanstvenik, ki je razvil teorijo o vplivu človekove podzavesti na ekspresijo naših genov - epigenetiko*.

*(Epigenetika (epi- pomeni zunaj) je področje molekularne biologije, ki preučuje spremembe v izražanju genov organizma, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Predstavlja spoznanje, da lahko na izražanje genov vplivajo tudi dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK. Gre za kemično modifikacijo molekule DNK, ki se lahko v določenih primerih tudi deduje.

Epigenetika se večinoma ukvarja z molekulami, ki se vežejo na določen odsek DNK in s tem povzročijo »vklop« ali »izklop« prepisovanja posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se nek zapis gena ne bo prevajal v beljakovine in bo tako neaktiven. Najočitnejši primer za delovanje takšnih molekul je celična diferenciacija. Vse celice večceličnega organizma namreč vsebujejo enak genski zapis, kemijski modifikatorji (npr. hormoni, rastni faktorji ipd.) pa med razvojem povzročijo, da se posamezne zarodne celice diferencirajo v specializirane elemente tkiv. Epigenetika je tako eden osnovnih principov biologije evkariontov. Slovenska wikipedia)

Osnova za nastanek njegove teorije, ki je bila na začetku s strani konvencionalne medicine prezrta, počasi pa se le uveljavlja.

Medicina je bila dolgo časa bolj umetnost zdravljenja, kot pa strogo določeni protokoli zdravljenja. V preteklosti so zdravniki paciente obravnavali celostno, spoštovali so unikatnost človeka. To lahko poimenujemo tudi vitalizem. Toda z razvojem sodobne medicine je prevladala druga struja, ki jo imenujemo mehanistična. Torej človek ni več edinstven primerek živega bitja, temveč sklop različnih sistemov, organov, kosti, mišic,... Kirurgija menja posamezne dele telesa, presaja organe, vstavlja plastične in kovinske dele in tako dalje. To mehanistično medicino lahko primerjamo z avtom. Kadar se v avtu nekaj pokvari ali poškoduje, potem tisti poškodovani del ali popravimo, ali pa ga zamenjamo z novim. Toda pri tem pristopu je medicina pozabila, da s tem vozilom mora nekdo tudi upravljati. Z odkritjem genetike, naj bi genski zapis bil tisti, ki določa kvaliteto vozila. Toda če avto zleti s ceste, to ni krivda vozila temveč voznika! To pomeni, da če zbolimo, smo mi krivi in ne naše telo.

Na začetku 20. stoletja so fiziki odkrili kvantno fiziko, kar je popolnoma spremenilo dotedanjo fiziko, oz. pogled nanjo. Torej ni materija tista najvažnejša stvar v vesolju, temveč je to energija. In ta energija je vir vsakega življenja, je kreatorka življenja.

Kljub tem odkritjem v fiziki, pa se ji medicina ni prilagodila, temveč vztraja pri mehaniki. Naši geni determinirajo naše zdravje, saj se jih zaenkrat ne da spremeniti. Mnogo denarja za medicino je vloženega v genetiko in v medijih lahko vsake toliko časa zasledimo, kako so odkrili nek človeški gen, ki je odgovoren za to ali ono bolezen. Genetiki torej potrebujejo le še nekaj časa (in denarja) in bodo potem bili zmožni „nepravilne“ gene zatreti!

To za nas, navadne smrtnike, pomeni, da je zgolj od našega genskega zapisa odvisno, za katero boleznijo bomo zboleli ali umrli.

In prav s to teorijo se dr. Lipton ni strinjal, saj je to po njegovem mnenju izraz nepoznavanja osnov biologije.

„Če bomo pozitivno razmišljali, če bomo zdravo jedli, če bomo fizično dovolj aktivni, potem se naš avto ne bo pokvaril in njegovih delov ne bo potrebno menjati!“

Navdihovalo ga je delo dr. Deana Ornisha. Ta specialist za srčno-žilne bolezni je svojim pacientom odrekel zdravila, namesto tega jim je razložil pomembnost njihovega življenjskega stila (boljša prehrana, tehnike za odpravo stresa). Ko so pacienti pričeli slediti njegovim navodilom, so popolnoma ozdraveli. Kot je sam dejal: „Če bi enake rezultate dobili z nekim zdravilom, bi ga vsak zdravnik predpisoval!“

Na ta način, lahko pozdravimo srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen, debelost, toda kaj storiti v primeru raka? Tudi če bolnik popolnoma spremeni svoje življenjske navade, to še ne pomeni, da bo ozdravel.

Najprej je tudi Dr. Bruce Lipton menil, da je mutacija gena vzrok za nastanek raka. Toda ko je spoznal epigenetiko, je svoje mnenje spremenil. Pričel je preučevati zarodne celice.

V laboratoriju je zarodno celico dal v posodo s kulturo in celice so se vsakih deset ur delile. Po dveh tednih je v posodi nastalo na tisoče zarodnih celic, ki so bile vse genetsko identične. Tako dobljene celice je porazdelil v tri različne posodice, kjer je vsaka imela drugačno kulturo. V eni posodi so nastale kostne celice, v drugi celice mišic in v tretji maščobne celice.

S tem eksperimentom je dokazal, da usodo celic niso določali geni, temveč okolje. Iz tega sledi, če je okolje zdravo, potem so tudi celice zdrave, v nasprotnem primeru celice zbolijo.

V telesu je naša kri tista kultura celic. Kemična sestava krvi pa je v glavnem odvisna od kemikalij, ki jih izločajo možgani. Možgani vseskozi prirejajo kemično sestavo krvi glede na naše dojemanja sveta. Če smo v nevarnosti, možgani ukažejo nadledvičnim žlezam, da te pričnejo izločati adrenalin, kar nam omogoča močnejši in hitrejši telesni odziv na prežečo nam nevarnost. Znano je tudi, če smo preplašeni ali hudo zaskrbljeni, potem naš imunski sistem oslabi (močno zmanjšana vsebnost T-celic).

Skratka, naš um povzroča bolezen, ali pa nas pozdravi. Kot pravi dr. Lipton, poleg našega uma obstajata še dva vzroka za nastanek bolezni: strupi v telesu in travma (telesna poškodba ali pa psihični šok). Vse to troje skupaj lahko povzroči rak. (Tudi nemški strokovnjak za zdravljenje raka Hirneise trdi isto)

Dr. Lipton pravi, da se lahko aktivnost naših genov spreminja dnevno. Če naše dojemanje svet spreminja telesno kemijo, potem lahko preko uma dobesedno spremenimo usodo naših celic. In naše misli so naš um.

Njegove raziskave kažejo, da lahko um s spremenjeno percepcijo spreminja aktivnost naših genov in lahko ustvari preko 30.000 variacij za vsak gen. Še natančneje: naš genski program se nahaja v jedru celice in tega lahko ponovno napišemo, če spremenimo kemijo krvi.

Enostavneje rečeno – spremeniti moramo način našega razmišljanja, če hočemo ozdraveti od raka. Dr. Lipton pravi takole: „Naloga našega uma je, da ustvari uskladi naša prepričanja z realnostjo našega stanja. To pomeni, da mora naš um prilagoditi biologijo našega telesa in obnašanje, da se prilagodi našemu prepričanju. Če vam zdravnik reče, da boste umrli v pol leta, in vi temu verjamete, boste najverjetneje takrat tudi umrli. Temu pravimo nocebo efekt, rezultat negativnih misli, kar je nasprotno od placeba, ki nam pomaga ozdraveti s pomočjo pozitivnega razmišljanja.“

To kaže na tripartitni sistem: en del prisega, da noče umreti (zavedni um), ki pa je v nasprotju z delom, ki je prepričan, da boste umrli (zdravnikova prognoza se vtke v vašo podzavest), kar se odrazi na kemično reakcijo (posredovano s strani možganske kemije), ki telo prilagodi tistemu dominantnem prepričanju. (Nevroznanost je ugotovila, da naša podzavest upravlja kar s 95% našega življenja)

Kaj pa naša zavest, ki noče, da umremo? Vse je odvisno od tega, kako je naša podzavest programirana, saj je ta odločujoča.

Načeloma smo ljudje tako programirani, da verjamemo, kako smo vsi zgolj žrtve okoliščin in da na to ne moremo vplivati. Na primer, ko smo v otroštvu zboleli, so nam starši rekli, da moramo k zdravniku, saj je zdravnik glavna avtoriteta na področju zdravja. To kasneje pomeni, da smo žrtve našega telesa in nad njim nimamo nobenega nadzora. To se najbolje vidi takrat, ko smo zboleli in gremo k zdravniku. Ste opazili, da se na poti k zdravniku naenkrat počutimo bolje? Kolikokrat se je to meni zgodilo, ko sem se vsedel v čakalnico, kar naenkrat je huda bolečina v križu popustila. To je torej naša sposobnost samo-ozdravitve. Dober primer placebo učinka!

Jezuiti so radi rekli: „Pripeljite mi otroka mlajšega od 6 let in ta bo za vekomaj ostal s Cerkvijo.“

Očitno so se dobro zavedali, da se naša podzavest formira skozi izkušnje, ki smo jih dobili v prvih šestih letih našega življenja.

Ker program podzavesti deluje izven dosega zavednosti, se ne zavedamo njegovih učinkov. Zato ne moremo videti, kako sami sabotiramo naše življenje. Rezultat tega je, da ne prevzamemo odgovornost za življenje, ki ga živimo. Smo žrtve sil, ki nenadzorovano delujejo na nas. Prepričani smo, da smo žrtve naših genov.

Moramo ponovno vzpostaviti našo moč, da ozdravimo. Toda to ni tako enostavno. Mnogo ljudi poseže po knjigah, ki naj bi nam pomagale vzpostaviti pozitivno razmišljanje. Toda ponavadi rezultat ni tako dober, kot nam avtorji teh knjig obljubljajo. Težava je v tem, da so to pozitivne misli naše zavesti, v podzavesti pa kljub temu še vedno obstajajo negativne misli, ki so programirane vnaprej in in zato so prevladujoče.

Podzavest lahko dela za nas, ali pa proti nam. Večina ljudi se sploh ne zaveda, da tudi pri njih obstaja podzavest. Toda slednja nadzoruje naša življenja.

Kako močna je naša podzavest, se krasno vidi pri posameznikih, ki imajo več osebnosti. Ena osebnost ima lahko hudo alergijo na jagode, drugi pa to ne predstavlja nikakršnih zdravstvenih težav.

Čeprav je ta vpliv naše podzavesti zelo zanimiva tema, pa po drugi strani povzroča veliko težavo za nas. Ali to pomeni, da če še tako vneto delamo na pozitivnem razmišljanju, v bistvu stanja zaradi programirane podzavesti ne moremo spremeniti – smo torej žrtve, ki ne moremo prevzeti nadzora nad našim življenjem!

Toda Dr. Lipton pravi: „Vi osebno ste odgovorni za vse v vašem življenju. Toda ko enkrat sprejmete dejstvo, da vaša pred-programirana podzavest vodi vaše življenje, potem ste vi odgovorni zanjo!“

Če se hočete odtrgati od vaše podzavesti, potem morate najprej priznati dejstvo, da pri vas obstaja podzavest. Morate sprejeti učinke vaše omejenosti, ali pa bolezen, ker je to zapisano v vašem programu podzavesti.

Čeprav pred desetimi leti o teh stvareh nisem kaj dosti vedel, pa sem intuitivno vedel, da je bolezen potrebno sprejeti kot del našega življenja. Ko je moja bivša žena zbolela za rakom, sem jo skušal soočiti z njenim stanjem. Zelo mi je zamerila, ko sem ji hladno razlagal, da če ne bo sledila Budwigovi dieti, bo kmalu umrla. Ona si takrat ni mogla predstavljati, da na primer dolgo časa ne bo smela jesti majonezo, hitro pripravljeno hrano, da bo morala uporabljati le dobra olja (olivnega olja takrat sploh ni marala, danes pa ji to ne prestavlja nikakršnega problema), da mora zmanjšati kajenje,... Učil sem jo, da naj gre v naravo, naj se odpre soncu in kozmični energiji. In naj se prične ukvarjati z rekreacijo. Danes je bolj zdrava kot je kdajkoli prej bila. Včasih je imela hude težave s kroničnim bronhitisom, danes ga nima več. Skratka, v takih okoliščinah je potrebno bolezen priznati kot en del tvojega življenja, po drugi strani pa moramo vse svoje sile usmeriti v to, da ozdravimo. In to je najvažnejše!

In najvažnejše je, da sami sebi odpustimo, ker smo zboleli. Ne smemo se počutiti žrtve, temveč moramo prevzeti nadzor na našim življenjem!

Če hočemo prevzeti nadzor nad svojo boleznijo, nad svojim življenjem, potem se moramo reprogramirati! Toda kako?

Kot pravi dr. Lipton obstaja mnogo tovrstnih tehnik: z hipnozo, s tehnikami afirmacije (tudi religijo), z nauki budizma (meditacija), energijsko psihologijo, itd.

Dr. Lipton pravi:

„Znanost je epigenetiko sprejela, večji del konvencionalne medicine pa jo ne upošteva. Količina vloženega denarja v sistem verovanja določa, koliko si ga voljan spremeniti. V medicino, še posebej v farmacevtska zdravila, je vloženo toliko denarja, da zdravniške avtoritete niso pripravljene narediti sprememb v sistemu, ne glede na njihovo občo koristnost.

Zdravstvene institucije operirajo na osnovi strahu. Vsak od nas ima moč ozdravitve. Na primer: dokazano je, da je ena tretjina ozdravitev posledica placebo efekta, ker ta vpliva na naš um, toda korporacije, vključene v medicino, nam tega nočejo povedati, saj z obstoječim sistemom veliko zaslužijo. V Ameriško zdravstveno združenje (American Medical Association) je vključenih manj kot 15% zdravnikov. Kljub temu ta manjšina določa smernice v medicini. AMA je pod nadzorom vlagateljev. Tudi FDA je močno vpeta v farmacevtsko industrijo.

Večina mladih gre študirati medicino zato, ker hočejo ljudem pomagati. Toda sistem v katerem delujejo zdravniki je zelo omejen, saj imajo za zdravljenje na voljo zgolj tisto, kar jim predpisuje FDA.“

Zaključek

Nova znanost o epigenetiki nam obljublja, da ima vsak posameznik na tem planetu priložnost, da postane tisto, kar v resnici je. V sebi imamo nepredstavljivo moč in sposobnost – tudi za našo ozdravitev.

N.K., 04. 2017